Vse, kar zmoremo

Gotovo poznate knjigo »Varuh otrokovih dolžnosti« Marka Juhanta in Simone Levc. V njej avtorja trdita, da je vsedopuščajoča (permisivna) vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. 

Naša družba je želela vse napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za karkoli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zanje – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk. 

Rešitev strupenega individualizma 

Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čimveč svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče. 

Danes evangelij preverja našo ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro. Ob tem obsoja našo preračunljivost. »Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova,« ki bi lahko zaradi svoje revščine mislila, da to ni njena skrb, »in je vrgla dva nôvčiča.« (Mr 12,41-42) Kot izvemo, je bil ta majhen znesek »vse, kar je imela«. Zelo nepreračunljivo. Zelo odgovorno. Je pač razumela, da je njena dolžnost, da poleg sebe poskrbi tudi za druge. 

Soudeleženost 

Zgled uboge vdove je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča. 

Da bi to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo otroci že od malega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost bolj dragocena od posameznika.

(misel ob 32. navadni nedelji, leto B)