Preskoči na glavno vsebino

Obisk Boga


Bog (in vse, kar je njegovega) vedno prihaja kot gost, kot neznanec na vrata, spomnite se samo božične zgodbe. Zato recimo na Bližnjem vzhodu in v južnih deželah gosta obravnavajo kot kralja, ne glede na njegov ugled. Gost, ta velika in sveta neznanost, je zanje obisk Boga. In zanj je vedno prostor, četudi ne vejo, kaj jim bo prinesel, dobro ali slabo. Tudi hčere in sinovi se mu morajo umakniti, mame in očetje, tako je to, v sinovo posteljo bo legel gost, sin pa na kavč. Kajti »kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10,37) Biti »vreden« svojega gosta, doživeti čast, da te je obiskal, da je izbral tebe in ne koga drugega, to je nekaj največjega za te ljudi. 

Sprejeti gosta 

Zato gosta tudi zares sprejmejo medse. Zares, kar pomeni odpreti svoja vrata in nekoga spustiti notri – morda celo za vedno, četudi rečejo »svakog gosta tri dana dosta«. Ne samo mimogrede torej, nekoga sprejeti pomeni to narediti tako, da se ti to nekako pozna, da te recimo boli križ, ker si spal na kavču namesto na postelji, ali da si jedel manj kot ponavadi, ker se je nekdo pridružil vašemu kosilu. Obisk Boga se vedno pozna! Ker sprejeti nekoga ali nekaj pomeni odločiti se zanj, odločitev pa vedno pomeni spremembo. 

Zato »sprejeti« nekoga pomeni tvegati, da bo s svojim prihodom nekdo spremenil tvoj svet in tvoje utečene navade. Pri tem ne govorimo samo o ljudeh, govorimo o vsem, kar prihaja v naše življenje ponavadi kot nekaj nesprejemljivega, vse, prav vse to, kar prosi biti naš gost, je obisk Boga. In vse to je tudi križ, Bog je naš križ. »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« (Mt 10,38) 

Plačilo preroka 

Prav zato imamo s tem velike težave. Nelagodno je, naporno, zahtevno, ker je to nekaj, kar ne bi bilo treba narediti, pa je vendarle treba. Treba! To vemo! Ker potrebujemo sprememb – vedno – potrebujemo motenj v naši poglajeni rutini, da nas vržejo s tirov, da nas spravijo v tek, samo tako se rase, samo tako se živi. Zato tja, kamor stopi Bog, kot prijetni ali neprijetni gost, pride tudi njegov blagoslov. »Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka.« (Mt 10,41) 

Sprejeti gosta pa ne pomeni toliko odpreti duri, kot odpreti svoje srce, pustiti, da te nagovori in te tako (morda tudi) spremeni. Govorim o vljudnosti, o prijaznosti med nami, te nam primanjkuje bolj kot prostora v hišah, zato je treba razumeti, da je gost že vsakdo, ki se zaplete v najmanjši možni stik z menoj. In prijaznost je postelja, ki sem mu jo odstopil, da prespi v njej na najbolj mehkem, kar imam v svojem srcu.

(misel na 13. navadno nedeljo, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j