Preskoči na glavno vsebino

Brati!


Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige. Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30). 

Iskati zaklade 

Kaj namreč pomeni drugega, da je »nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi« (Mt 13,44), da je »nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere« (Mt 13,45) in da je »nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč« (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem svoboda misli, tega se učimo z branjem – izbirati, za kar med neumnimi, nepomembnimi izbirami, s katerimi nas zasipajo, ali bomo kupili prašek z vonjem po sivki ali cvetočem travniku, nimamo več ne moči ne razsodnosti. 

Hipno, hitro, bombastično, eksplozivno, nekaj torej, kar hoče vzbuditi čimveč čustev, tisto, kar ne pusti dosti časa za razmislek, je vedno nekaj sumljivega, lažnivega, menda, zagotovo pa nekaj, kar se mi želi prodati kot »zaklad«, ki to sploh ni. Iz tega zaklada rase naše življenje, naše odločitve, naše vrednote, zato je to tako zelo usodno. 

Mirnost misli 

Tako potrebujemo veliko iskanja in potrebujemo veliko miru, da bi zmogli izbirati prave poti, da bi utemeljili svoje odločitve, da bi se izognili stvarem, ki nas po nepotrebnem raztresajo, zato je treba brati in zato je branje tisto, kar v naše življenje prinaša nekaj Božjega, ne more biti drugače, če si je tudi sam Bog izbral med ljudmi biti Beseda, in sicer zapisana Beseda, Sveto pismo. 

Utihniti, razmisliti, ustaviti se, pogledati in se odločiti, mirno, preudarno, modro, to so sadovi branja, to pomeni živeti nebeško kraljestvo. Ker sem prepričan, da se iz naše lastne mirnosti – ki izvira prav iz mirnosti in svobode misli – rojeva tudi naše dobro, nebeško življenje, ki se kot tako najbolj kaže v naših odnosih. Saj je nebeško kraljestvo, to prebivališče Božjega v naši vsakdanjosti, prav »Beseda, ki je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). 

Katera beseda je to, izbiramo sami. Dobro (iz)berimo!

(misel ob 17. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j