Preskoči na glavno vsebino

Pustíte!


»Nebeško kraljestvo« je spopad med dobrim in zlim, tako pravi Jezus, neprestani in srditi spopad med tema dvema izbirama življenja, zato tudi živeti v njem torej pomeni nenehen boj, trud, napor. Ker dobro ni preprosto nekaj jasnega in nedvoumnega, ni nekaj za vse ljudi in situacije istega, temveč je dobro nekaj, kar je treba iskati in razmišljati o tem, opazovati njegove sadove, učinke, odločitve, torej nekaj, za kar se je zato treba truditi kar naprej. 

Pretkanost zla 

Tako je zato, ker se vanj vedno zaganja zlo, na njegovo njivo vstopa, tako ga skuša uničiti, da se pritihotapi vanj, sicer mu to ne bi uspelo. Ljudje imamo namreč radi dobro, ne slabega, tako da se slabo v naša dobra dejanja vseje takrat, kadar nismo pozorni na to: »Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« (Mt 13,25) Zato se dobro lahko prelevi tudi v nekaj slabega, čeprav se tega sploh ne zavedamo. 

Vedeti moramo, da je največje zlo ponavadi vedno zakrinkano v nekaj, kar se sicer zdi dobro, plemenito, upravičeno, celo pobožno, to je namreč edina možnost, da bo človek zlo sprejel in se mu podredil – tako, da sprejme njegovo logiko. In njegova logika je logika uničevanja, logika ločevanja in izključevanja: »Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?« (Mt 13,28) Skušnjava, znana že s prvih strani Svetega pisma: postaviti se v vlogo Boga, ne da bi imeli potrebne sposobnosti za to. Logika, s katero tudi dandanes upravičujemo mnoga dejanja, s katerimi uničujemo sočloveka. 

Ne sodite! 

Najbolj zahrbtno zlo je zato obsojati druge, da so slabi. »Dojemati osebe, dogodke in situacije samo v luči njihovega vpliva na nas same, to pomeni živeti na vratih pekla.« (T. Merton) To je razvidno iz prilike o pšenici in ljuljki, da je namreč težko prepoznati, kaj je kaj v resnici. Uničiti dobrega človeka se zato da samo tako, da ga prepričaš, da je dober, drugi pa so slabi (ali slabši od njega). 

Ohraniti dobro v sebi zato pomeni ohraniti Božjega duha združevanja, dopuščanja, potrpljenja, ki pravi: »Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve.« (Mt 13,30) Ali nekje na drugem mestu: »Ne sodite, da ne boste sojeni!« (Mt 7,1) Ali prevedeno v jezik vsakdanjosti: »Delaj dobro in pusti vrabčkom čivkati!« (sv. Janez Bosko)

(misel ob 16. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več