Občudovati in graditi

Vsi, ki so slišali o dogodkih Janezovega rojstva, so si to vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Razumeli so pač, da je to čudež, da je to dar, ki ga lahko ne bi bilo. In prepoznavati to glede naše domovine, katere čudežnega rojstva se spominjamo danes, je pomembno in hvalevredno. Zavedati se je, se spominjati dogodkov njenega nastanka, jo občudovati, se zahvaljevati zanjo. To je trenutek dneva državnosti. Videti in opaziti lepoto dežele, zajokati ob ganjenosti, da imamo svoj dom, svoje mesto pod soncem. 

Vendar pa je samo to premalo. Tudi evangelist to ve. Domovina ni trenutek enega dne v letu ali začetna točka 35-letne zgodovine, kakor je rojstvo nekega otroka šele začetek tega, čemur rečemo človek, nekaj, kar je še treba ustvariti, nekaj, kar je treba vzgojiti. Zato po teh čudežnih dogodkih doda par besed o njegovem nadaljnjem življenju, povsem navadnem, povsem običajnem življenju, in pove, da je ta čudežni »otrok rastel in se krepil v duhu,« (Lk 1,80), kar pa ni več stvar čudeža, ni več stvar daru. Je stvar odgovornosti za dar, ki so ga njegovi starši prejeli. Otroka, ki ga dobiš, imaš dolžnost tudi ustvarjati, ga oblikovati, mu vcepiti vrednote, ga izbrusiti v človeka. To pomeni imeti domovino, imeti takega otroka je veselje in je odgovornost. 

Za kaj gre? Za to, da je naša odgovornost, kakšna bo izgledala naša domovina, naša, pri čemer mislim tudi najmanjšega, najmanj vplivnega posameznika, ki živi v njej. Ker je domovina tisto, kar se dogaja med nami, kar ustvarimo s svojimi rokami, s svojim trudom, s svojimi odpovedmi. Ker je domovina tisto, kar vzgojimo, kar s svojimi rokami pridelamo, tisto, nad čemer jokamo in zaradi česar se veselimo. Ker je domovina to, kar želimo biti in postati, in to, kar želimo, da bi bili in postali tisti okoli nas. In pravilo za to je preprosto, enostavno, »kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12) 

Ker je domovina stvar vsakega dne. Stvar, za katero je odločilno to, kar vsak od nas dela v svojem malem okolju, vsak v svoji mikro-domovini. Kar pomeni prav tam, v moji družini, med mojimi sosedi, v mojih malih, čisto vsakdanjih odločitvah, ali bom odvrgel ali pa pobral smet na pločniku, ali bom spoštljivo ali napadalno odgovarjal na očitek, ali bom neko malenkost opravil malomarno ali tako kot je treba. Povem vam, da je to domovina, ki si jo želimo: prav tista, ki jo zmoremo in za katero smo poklicani, da jo zgradimo danes. 

Bog, blagoslovi Slovenijo!

(pridiga pri maši za domovino)