Nekaj »nad«

»Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10,37) 

Imeti rad Boga nad vsem drugim, imeti odnos do Njega na prvem mestu, pred vsem ostalim, seveda ne pomeni, da drugih oseb ne bi smeli imeti radi ali da bi jih morali imeti radi kaj manj kot Boga, ali pa, kot bi lahko kdo pomislil, da je treba med tema dvema odnosoma izbirati, sploh ne. Odnos z Bogom in bližnjimi se seveda ne izključuje. »Imeti Boga rajši« vendar pomeni razumeti, da se prava ljubezen do teh naših oblikuje ravno tedaj, ko obstajajo nekatere stvari, ki pa so nad našimi najbližjimi odnosi, svete stvari, ki jih ne prodamo za nič na svetu, stvari, za katere ne moremo popuščati nikomur, niti svojim najdražjim. 

Imeti Boga rajši od nekega človeka – tudi sebe – temu rečemo vzgoja. In temu rečemo tudi ljubezen. Ko torej postavimo nekatere stvari nad svoja čustva, nad svoje koristi, nad svoje ugodje. Ko nekaj delamo zato, ker je to dobro in prav, tudi če se ne splača, tudi če je nevarno, tudi če nam škoduje, tudi če obstaja možnost, da zaradi tega »izgubimo svoje življenje«. Kadar smo takšni, lahko razumemo, da imamo Boga rajši od svojega življenja, kadar smo takšni, smo »njega vredni«. 

To je portret zrelega, odraslega človeka. 

In zdaj že lahko razumemo, da vzgoja ni nekaj, kar bi človek opravil enkrat za vselej, da je to delo za vse življenje, in razumljivo, da v življenju nikakor nimamo poslanstva vzgajati samo drugih, temveč predvsem samega sebe. In zato vemo, da tega ne delamo samo v mladosti, vzgajamo, oblikujemo, preustvarjamo, krajšamo, se odrekamo, obnavljamo celo življenje – ker se življenje pač spreminja vedno znova in s tem spreminja tudi nas. In zato je pot iz otroštva v odraslost dejavnost, ki jo moramo ponavljati ves čas. Vsak dan se na novo rodimo, vsak dan moramo znova odrasti. 

Da torej vedno pravilno odgovarjamo na izzive časa, ki nas oblikuje, moramo pač ostati vedno v položaju nedokončanosti, zastavljanja vprašanj, kdo smo, kdo želimo postati. K temu se je treba vračati vsak dan, vedno znova. Torej –odgovarjati na izzive časa s Kristusovim evangelijem. Tukaj in zdaj sebi reči: kaj bi Jezus storil na mojem mestu? 

In ravno to pomeni nesti svoj križ, biti in ostati zaznamovan s tem, kar smo kot Njegovi učenci, tako da se to pozna na naših vrednotah, v našem ravnanju, v naših odločitvah. In vedno imamo dovolj novih izzivov, na katerih preizkušamo, kdo sploh še smo in če smo prav tisto, kar hočemo in želimo postati – nekdo, ki živi in rase po Kristusovih sledeh.

(misel na 13. navadno nedeljo, leto A)