Ni me pustil samega

30. dan posta


»Tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega.« (Jn 8,29)

Strah me je tistih duhovniških supermanov, ki so pred ljudmi sposobni izjaviti, da nikdar v svojem življenju niso podvomili v to, da so na pravi poti. Ker je mogoče samo troje: ali lažejo, ali so ta dvom v sebi popolnoma zadušili in živeli mimo njega ali pa se nikdar niso spraševali o sebi in svojem življenju. Življenje v veri zame nekaj preveč nestabilnega, da bi bil to sposoben verjeti.

Ravno nestabilnost ji daje tisto njeno najdragocenejše jedro. Za poklic duhovnika se je treba vedno znova boriti, se vedno znova zanj odločati. Ker je vedno nekaj novega, nekaj povsem drugega. Danes biti duhovnik zame ne pomeni isto, kar je pomenilo 29. junija 2007, in verjamem, da ni isto, kar bo to pomenilo 29. junija 2017. Jaz nisem isti človek, jutri bom drugačen, kot sem danes. Zato se moram za svoje odločitve spet boriti. Moram svoje odločitve osmisliti s tem, kar sem jaz danes. Ne kar sem bil včeraj in kar bom jutri.

In ta boj je dvom. Kjer ni dvoma, ni življenja. Ker ni ne svobode ne odločitve. To, da dvomim, o pravilnosti svojih odločitev, pomeni, da sem svoboden, da nisem suženj tega, kar sem bil nekoč. In tak, samo tak, lahko ljubim.

In potem nisem sam.

Komentarji

  1. ...in tako je v vsakem stanu...če zmoreš biti iskren, najprej do sebe..
    Vse dobro, pa hvala za "zrna besed za srce"...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar