Pospravljanje

32. dan posta



Končno mi je uspelo malce pospraviti po temle svojem malem svetu, v katerem iz dneva v dan živim. Ni bilo ravno prijetno. Odprl sem posode, ki so smrdele po plesni, jih pomil in posušil. Spakiral sem kovček za pot domov. Malce sem prezračil, odnesel smeti in pospravil stvari, ki sem jih sproti odlagal v območje v dosegu roke.

Predvsem pa sem zmetal proč stvari, ki jih ne potrebujem več in ki mi jemljejo dragoceni prostor. Stvari, za katere sem mislil, da jih potrebujem, pa jih nisem že celo večnost uporabil. In čeprav se med njimi komajda premikam in se zaradi njih jezim, ko vedno znova vse privzdigujem in obračam, da bi našel malenkost, ki sem jo založil, se mi je vedno znova težko posloviti od njih. Zdi se mi, kot da nekaj izgubljam. Kot bi odvrgel del sebe, pa čeprav je to tisti del, ki bi moral z mene odpasti že zdavnaj, pa mu nisem pustil ... Ker je preteklost varna, pa čeprav je težka.

Pospravljanje je težko, ker boli.

In potem imam spet prostor, kjer lahko rasem.

Res je, nisem pospravljal svoje sobe.

Komentarji