Videti čudeže


»Živimo lahko samo na dva načina. Tako, kot da ni nič čudež, ali pa tako, kot da je vse čudež.« (Albert Einstein)

Grob je prazen. Tudi moj grob. To je zdaj že preizkušeno dejstvo, znano mnogim ljudem. A dvema učencema, utrujenima od življenja in neizpolnjenih želja, to ne zadostuje. To so pač samo besede, ki sta jih slišala že od mnogih ljudi. Ne verjameta jim. Seveda ne. Bolj kot namreč človek okuša življenje, bolj se navadi sklepati in razmišljati negativno. Tega je vajen zaradi slabih novic iz svojega in iz življenja ljudi, s katerimi živi. Razočaranja in ostale podobne izkušnje so nam kot dleto, ki iz trde realnosti izkleše obraz, nevajen nasmeha in vere v dobro. V življenje.

»Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26)

Verjeti v dobre novice je ena izmed najtežjih nalog današnjega sveta. Tako zelo smo napiti slabega, da je tudi dobra novica o našem odrešenju in porazu smrti in zla v nas za mnoge samo opij, pravljica, namenjena drhali, ki ne zna razmišljati s svojo glavo. Pač nismo več otroci, ki bi trepetali pred hudobnim volkom in se vzradostili nad rešitvijo Rdeče Kapice iz trebuha zlobne pošasti.

A otroci tega ne verjamejo, ker so neumni in ne poznajo sveta in njegovih zgodb, ampak ker so to, kar verjamejo, izkusili na lastni koži. Videli in občutili so življenje in ljubezen, ki resnično zmagujeta zlo in smrt.

»Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala.« (Lk 24,30-31a)

Samo otroci so sposobni videti čudeže v svojem življenju. In tisti, ki imajo otroške oči – to so odrasle oči, ki so jih umile solze.

Komentarji