Preskoči na glavno vsebino

Dom

Veliki četrtek 


Človek potrebuje mizo.

Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in
naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se
ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je
nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor.

Zato je večerja velikega četrtka ena najbolj pomembnih dogodkov našega
življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili
smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva
noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli
živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če
nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga
pogrešal, ko ga ni ob mizi.

Od tega pogrešanja živimo.

Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato
večerja velikega četrtka. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in
da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili.

To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti
ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot
maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo
sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav
vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v
katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja.
Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane.

Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo
izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo.
Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in
močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet
pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto.

Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo
sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi
drugim za isto mizo začeli umivati noge.

Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n