Evangelij v času težkih novic

Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo,« (Mr 1,14) se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč pričel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15) Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko zgleda, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.

Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je lažje živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.

Bog danes deluje v nas

Morda pa gre za to, da Jezus govori, da je Bog blizu, da mu je mar, da hoče nekaj ukreniti glede te težke situacije, na ta način, da začne sam kričati, da je nekaj narobe, da je treba začeti delati in živeti drugače: »Spreobrnite se, da boste lahko verovali, da je Božja bližina resnična.« Morda je to dobra novica, zamenjava perspektive našega življenja, morda so to tisti sokovi, ki začnejo nakazovati, da Bog vendarle nekaj dela, da Bog vendarle tudi danes, v tem tako zimskem obdobju naše zgodovine nekaj počne – verovati, da to počne v nas in preko nas. Da je prav ta sveta jeza, ki se vzdiguje v nas v krivicah, da je razumevanje, da nekaj počnemo napak, ko se pogledamo v ogledalo, da je občutek, da moramo nekaj ukreniti, pa čeprav se borimo proti mlinom na veter, da je morda prav to tisto Božje delovanje danes, da se prav v tem uresničuje »dobra novica«.

Povejmo drugače, začetek evangelija je v tem, da končno dojamemo, da ne gre za to, da bi moral v času Bog odgovarjati na naša vprašanja, da ne gre za to, da bi stopil z neba in sam »zrihtal« stvari, ampak to, da končno odrasemo in začnemo sami odgovarjati na vprašanja, ki nam jih On postavlja skozi čase in dogodke, skozi tako nerazumljive in nesprejemljive stvari – tako kot je nanja odgovoril Jezus, ko je »šel« in »oznanjal«. Da nehamo čakati, da se bo spremenil svet, da se začnemo najprej spreminjati sami. »Hodita za menoj!« (Mr 1,17) Ali je »evangelij« resnično dobra novica ali ne, o tem odločamo sami.

Drugače

V zgled nam je odziv prvih štirih ljudi, ki so to doumeli, ki so »takoj pustili mreže in šli za njim.« (Mr 1,18) »Takoj«, »pustili«, »šli«. Kajti gre za to, da nekaj začnemo delati drugače kot doslej, in to takoj zdaj in popolnoma drugače. To je odgovor na Jezusov klic, to je evangelij.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik