Preskoči na glavno vsebino

Videli so zvezdo



Zvezda je glavni protagonist dogodkov današnjega praznika, neka luč, ki se je pojavila sredi teme: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj.« (Iz 60,2) 

Evangelij nam poleg zvezde govori tudi o ljudeh, ki so jo takrat opazili, in o njihovi reakciji. »Ko so modri zagledali zvezdo, so se silno razveselíli.« (Mt 2,10) Razumljivo, saj nam zvezde v noči pomagajo najti pot, nekaj trdnega so, na kar se lahko opremo, na kar lahko računamo, da nas bo pripeljalo do cilja, čeprav smo izgubljeni, čeprav ne vidimo naprej. Ne, ni zaradi zvezd vse v redu in prav, vendar se stvari takrat postavijo na mesto, veš, da je neka pot in da je nek cilj. To je za človeka ključno. 

In oni so jo zagledali, zvezdo, ki je morda imela rep, morda pa tudi ne, kajti moralo je iti za očitno precej neopazno znamenje, saj so ga mnogi ljudje tistega časa prezrli, pravzaprav ga ni opazil skoraj nihče, nihče razen modrih z vzhoda, oni pa so jo videli. 

Nekaj je namreč treba vedeti: niso najpomembnejše zvezde tudi najsvetlejše. Severnica, za našo orientacijo ključna zvezda, recimo na nebu ni posebej vpadljiva, ne, treba jo je poiskati. Evangelij posebej podčrta, da so modri tisti, ki »so prišli« (Mt 2,1-2), ki »so se odpravili« (Mt 2,9), ki so se torej premikali, ki so iskali. Samo oni so jo lahko videli, samo iščoči. Ker takšno malenkost med tisoč in tisoč zvezdami opazi lahko samo nekdo, ki išče, ki je pozoren in občutljiv in hoče najti, ki se bori in se trudi, da bi prišel do Odgovora na svoja vprašanja, do Smisla svojega obstoja, do Razloga svojega upanja. Do Boga, kakor so modri kasneje tudi sami ugotovili, ko so »padli predenj in ga počastili.« (Mt 2,11)

Zvezda je vstala nad nami, zasijala za naše poti. Vendar se je ne opazi takoj, stvari, dogodke, čas je treba večkrat prečesati, nekatera vprašanja in dvome in stiske je treba dostikrat preživeti v goli temi in tišini, da bi videli, slišali, začutili, da bi opazili, da bi razumeli. Samo tisti namreč zmore videti to zvezdo, ki bulji v temo tako dolgo, da v nekem trenutku ugotovi: »Nekaj je drugače.« Takrat postavi Boga na obzorje. Ali pa Odgovor, Smisel, Razlog, kar je tako ali tako enako.
 
To trmasto iskanje je naša naloga do konca življenja, upanje, ki ne odneha nikoli, ker moramo priti do znamenja, da je Gospod z nami, da rešuje tudi danes. Ker rešuje ravno tiste, ki ga iščejo in ga hočejo najti – z njihovim iskanjem samim.

(misel ob prazniku Gospodovega razglašenja 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n