Preskoči na glavno vsebino

Nas navadnost še zanima?


Janez Krstnik »se je ozrl na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ˮGlej, Jagnje Božje!ˮ Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom.« (Jn 1,36-37) Tako preprosto se začne pot dveh učencev za Jezusom, ju je pač zanimalo, ju je zagrabil »firbec«, kaj je s tem Božjim Jagnjetom tako zelo posebnega, da sta »torej šla in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39)

Vznemiril ju je, ne zaradi svoje posebnosti, ampak zaradi svoje navadnosti, ni bil to plemič, ni bil prikazen z neba, navadni nekdo iz vsakdana je bil to, navadnež in v njem Božje Jagnje. Vendar je bilo treba, da sta to ugotovila, preživeti pri njem »ves dan«, treba si je bilo za to vzeti čas in pustiti, da jima je spregovoril. Šla sta in ostala, čeprav sta morala pri tej odločitvi seveda računati tudi z možnostjo, da se bosta vrnila razočarana, da bo to povsem stran vržen čas. Kot je z vsako »navadno« stvarjo: da je pravzaprav »nekaj posebnega«, odkrijemo šele tedaj, ko si zanjo vzamemo čas … »Pridita in bosta videla.« (Jn 1,39) 

Brezbrižnost 

Da bi nas danes navadnost nekega človeka (ali Boga, kot sta presenetljivo odkrila učenca) sploh še zanimala, nimamo časa. Preveč je »posebnih« stvari, ki nam jemljejo pozornost, sporočil, novic, reklam, vse okrog nas kar tekmuje, da bi pritegnilo našo pozornost. Hitro skeniranje vseh teh brezštevilnih informacij in dogodkov, ki butajo v nas, je zato postalo že kar neizogibno, z njim pa nam je postala domača tudi površnost, ki pa seveda ne zajema samo informacij, ampak kar vse, s čimer se soočamo, neizbežno tudi odnose, ki jih živimo. Tako ne znamo prepoznati pomembnega in manj pomembnega, bistvenega in nebistvenega, to je vendar ob množici dražljajev utrujajoče početje, in tako kmalu pridemo do brezbrižnosti, ki je od vseh najhujša oblika zla. 

»Kje stanuješ?« 

Fora pa je v tem, da se prav v navadnostih, v rečeh, ki so na prvi pogled »nič posebnega«, da se prav v njih skriva Bog, tako v Andrejevem, kot tudi v mnogih drugih primerih našega življenja, v tistih malih nišah vsakdanjosti, ki jih zaradi svoje »nenujnosti« zlahka prezremo. Ne, zakoni se ne uničijo na velikih aferah, ampak na drobnih, navidezno nepomembnih malenkostih, ko smo spregledali nevidno kopreno žalosti, ko smo začeli človeka in njegov trud dojemati kot samoumevnega, ko je bilo preveč drugih, nujnejših stvari za urediti, ko smo namesto utrudljivega pogovora o zamujanju na večerjo raje vzeli telefon. Tako razpadejo odnosi, zakoni, prijateljstva, ko nas malenkosti ne zanimajo več. 

Neslišno, skoraj neopazno hodi Jezus skozi naša življenja, in tiho, kakor iz nekega drugega sveta, se iz gest naših ljudi sliši slaboten glasek, mnogo pretih za našo kričečo in vpadljivo družbo: »Glej, Jagnje Božje!« Čaka, da ga bomo vprašali: »Rábi, kje stanuješ?« (Jn 1,38)

(misel ob 2. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n