Blagoslov nad vrati

Nekoliko zabrisane se na temno rjavi podbojev vrat še vedno svetijo bele črke, par številk je vmes, malce nerodno je šlo tistemu, ki jih je zapisal in hkrati deloma z dlanjo zabrisal, verjetno je moral stopiti na prste, da je dosegel les, se ob tem naprezati, da sedaj izgleda, kakor da jih je napisal kdo, ki še ni vajen trdno držati peresa. Nekoliko prahu se je od črk vsulo ob zapisovanju, spomnim se, blagoslovljenega prahu treh obrabljenih koščkov krede, tako kot potem spet ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat, ob loputanju, zaradi jeze ali prepiha, prahu, ki se je kakor nežni Božji dih spustil nad mimogredočega, kakor da bi vsakič znova še enkrat nekdo nad njim napraskal starodavno znamenje, ki se kakor pomlad vsako leto nekoliko spremeni, čeprav je vedno ista, vedno enako polna obljub in upanja in prošnje, 20 + G + M + B + 20 …

Eden od naših mladih jih je zapisal, ko smo v mrzli januarski noči skupaj šli od vrat do vrat, v spremstvu molitev in pesmi, žegnane vode in sladkega vonja kadila, poleg tega, da se mi zdi lepo z njimi opraviti to sveto delo tretjega svetega večera, je tako prav, da nekdo v hišo prinese blagoslov od zunaj, kakor koledniki, ki jih po Idriji ne vidimo več, da tako človek bolje razume, da to niso samo črke in številke. Da so to stopinje Nekoga, ki je kakor Tujec, kakor Neznanec stopil pred vrata, potrkal, kakor nekoč na mnoga betlehemska vrata, in si mu pustil v svojo hišo, v svojo razmetano intimo, da bi tam prebival, da bi bil blizu, pa čeprav drugače, kot si pričakoval. To je to blagoslovljeno tveganje, ki se mu reče »božič«.

Ne vem, kako bo letos s tem, bližine se moramo bati, to je najhuje v tem času, Tujcev in Neznancev prav tako, Trkajočih na vrata. Pa so kakor koledniki, se mi zdi, v hišo prinašajo blagoslov, skrbi, ko imaš premagati strah, in veselja, ko občutiš bližino človeka, ki jo imamo tako radi in ki jo tako zelo potrebujemo. Ne vem, koga bom smel spustiti v hišo, koga bom hotel, leto 21 je morda še bolj negotovo kot je bilo tisto okroglo, kdo me bo obiskal, kateri Tujec, Neznanec, Nepričakovani, bo prišla sestra Bolezen ali kaka druga njena sorodnica, ne vem, kdo bo to leto napraskal blagoslovljene črke in številke, morda ga ne bom povabil, morda bo prišel sam od sebe, morda. Kdo bi vedel. S hitro kretnjo bo pobrisal lansko kredo in napisal nekaj novega, 20 + G + M + B + 21, strašljive črke, in podnje bom stopil, da me zasuje prah, da bom vedel, da je to, kdorkoli že bo, kolednik, Tujec, Neznanec, ki kakor vsako leto tudi letos trka na moja betlehemska vrata. Poje pesem, ki spominja Božjega prihoda. In prinaša blagoslov.

Stojim pod podbojem vrat. Bele črke, napol že zabrisane, ne bodo preživele leta. Jaz sem ga. Zdrav sem, v topli hiši, med ljudmi, ki me imajo radi. Vsem naporom in težavam navkljub se je nežno kakor prah s podbojev name vsipal blagoslov, nežno, da ga komaj opaziš, da greš zlahka mimo, ne da bi ti dal vedeti o Božji bližini, ki je nisem bil nikoli tako lačen kakor letos. Pa je vendar tu, ta prah, bel kakor tišina novega jutra. Napišem tudi letos, tokrat sam, tako Tistega, ki pride, s čimerkoli že pride, sprejmem v hišo. Pridi, Gospod Jezus!

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, januar 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik