Bog je ob človeku na trdnih tleh

Blagri so pri Luku, ki ga mnogi razumejo kot evangelista ubogih in oznanjevalca Božje usmiljene ljubezni, nekoliko drugačni kot tisti pri Mateju. Luka namreč svojim štirikratnim »blagrom« doda tudi nasprotja, štirikratno »gorje«, ki na prvi pogled deluje kakor revolucionarska stisnjena pest, giljotina buržoazije, a ima drugačen smisel. Jezus jih pove in Luka jih ob blagrih zapiše za premislek, da bi ljudje prišli do bolj pristnega pogleda na lastno resničnost. Zato nasprotja. Ker je resničnost velikokrat nasprotna temu, kar se zdi, da je.

Vsi smo ubogi

Ob branju opazimo, da je večina stavkov obrnjenih v prihodnost, in to čisto namenoma. V obzorju prihodnosti, tudi večne prihodnosti, se namreč človekovo absolutiziranje trenutnosti malce zmanjša in uravnovesi. In tako z Jezusom najprej ugotovimo, da je zdajšnje človekovo stanje minljivo. Lakota je minljiva, jok tudi in sovraštvo, samota, sramota in druge oblike uboštva, kar sami jih zamislite, to so vse stvari, ki bodo minile. Pa tudi njihova nasprotja, tudi ta bodo minila, bogastvo bo minilo in sitost in smeh in slava in še ves spisek lastnosti, ki jih pri sebi »blagrujemo«.

In ko se zavemo tega, pridemo še do drugega, bolj pomembnega spoznanja. Vsi smo ubogi. Razlika med dejansko ubogimi in bogatimi pa ravno zaradi minljivosti njihovega stanja ni v tem, da so eni srečni in drugi ne, temveč v tem, da imajo eni pravo, drugi pa napačno predstavo o tem, kaj je v življenju zares pomembno, kaj človek resnično potrebuje, ali če povemo po Lukovo, katera je resnična človekova »tolažba«. V tem so eni blagrovani, drugi pa posvarjeni. Saj bogastvo vendar ni problematično, tudi veselje ne, niti priljubljenost, problematično je, če človek ne ve, da kljub vsemu potrebuje Boga in drugega, tudi sredi bogastva in vrhunca svoje moči, tudi ko se zdi, da ne potrebuje nikogar. Da človek ostane na trdnih tleh, to želi Jezus, v vsakem obdobju, da se človek vedno znova razume kot »ubogega«, kot nekoga, ki je potreben drugega v svojem življenju, pa naj mu ta služi ali pa je on njegov služabnik.

Evangelij

Ne zato, ker bi Jezus poveličeval uboštvo, temveč ker samo ubogi lahko zasliši in začuti to, kar je osrednje sporočilo evangelija: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.« (Lk 6,20) In to je resnica o tem trenutku, ne šele o nebesih, zdaj je Božje kraljestvo vaše, in sicer ker in ko ste ubogi. Ko stojite na trdnih tleh, potem vidite, opazite, da je Bog tu, blizu, to je Jezus povedal silni množici, ki je prišla, »da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni,« (Lk 6,19) preden je rekel »blagor vam«, »gorje vam«, je bil tam in se dotikal ljudi. Bil jim je blizu.

In če ga ne vidite in ne čutite kot nekoga, ki ga potrebujete, potem ga boste opazili kot nekoga, ki vas potrebuje. Gre za isto osebo. Isti evangelij. Evangelij, ki ga razumemo samo v bližini.

(misel ob 6. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik