Zanesti se na Boga

Nikoli ne bomo res njegovi učenci, če se ne bomo odločili za to. Lahko bomo katoličani, povsem veljavno krščeni, lahko bomo redni ali občasni obiskovalci maš in prejemniki zakramentov, lahko bomo vzorni izpolnjevalci zapovedi, ne bomo pa učenci. In kako se zgodi ta odločitev? Enako kot pri prvih učencih: »Potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.« (Lk 5,11) In Luka zapiše še vse pred tem, da bi razumeli, kako je do tega prišlo.

Čoln

Pri tej zgodbi je glavni akter čoln, tam se vse zgodi, v čolnu, ki je dober simbol tega življenja. Tam smo vsi mi, tega se moramo zavedati, da prav dojemamo svoj položaj, na krhkem kosu lesa plujemo, na jezeru, na globokem, na strašno nemirni površini, ko se lahko – mornarji to vedo najbolje – zanesemo samo na Boga in njegovo milost, nobene druge trdne točke ni na gladini, vse je nestabilno in nezanesljivo, tudi in predvsem naše moči in sposobnosti. In to je tisto, s čimer se vse začne, ko govorimo o učenčevstvu, z zaupanjem. Nekoč moraš odkriti, da si v resnici v čolnu na morju in da je od tvojih moči odvisno tako zelo malo. »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.

Toda na tvojo besedo bom vrgel mreže,« (Lk 5,5) je to ubesedil Peter. Z grenkim priokusom je moral to povedati, ne samo, ker je bil pred vso množico osramočen, da z garanjem ni dosegel tistega, kar se je od njega kot izkušenega ribiča pričakovalo, s tem je zanikal vse svoje znanje in logiko, rib se vendar ne lovi podnevi, še manj tam, kjer pred tem zagotovo niso prijemale.

Vendar ribe ne prijemljejo na zasluge in izkušnje, ribe so dar. In se zgodi čudež. Kar ni povračilo za to, da je Peter Jezusu posodil svoj čoln, ne, sporočilo je. O tem, kaj se zgodi, ko človek posluša Boga, ko ga upošteva, tudi če se zdijo njegovi predlogi povsem nelogični. Kaj se zgodi, ko se ljudje bolj zanesemo na Boga kot na svoje moči in izkušnje. In to pomeni biti njegov učenec, zanesti se na Boga bolj kot nase.

Hoja

Hoja za njim se namreč ne začne takrat, kadar ugotovimo, da nam je iti za njim prijetno ali celo koristno, temveč kadar zaslutimo, da je to položaj, v katerem čutimo in razumemo Božjo ljubezen do nas, v vsej njeni širini in odtenkih. Čudežnost, ki nam jo prinaša njegova prisotnost v našem življenju. Hoditi za njim začnemo takrat, kadar smo očarani nad tem, kako nas ima rad, in ko spoznamo, da to tako krvavo potrebujemo, ker brez tega res ne moremo živeti – in da se hkrati zavedamo, da si tega sploh ne zaslužimo. Ko rečemo: »Nisem vreden,« oziroma »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8) Ker samo takrat zares razumemo, da smo Mu nekaj neskončno večjega, kot smo samemu sebi.

(misel ob 5. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik