Preskoči na glavno vsebino

O minljivosti

http://sender11.typepad.com

Minljivost ponavadi jemljemo precej tragično. Misel o tem, da smo kot ljudje minljivi, večinoma odrivamo iz svojega življenja. Razen takrat, ko nam je hudo. Takrat si minljivosti želimo, še več, takrat minljivost celo potrebujemo. Kajti takrat nas le upanje, da bo to težko minilo, opogumlja, nas dela svobodne. Toda tudi kadar je lepo, kadar nam vse uspeva, kadar se počutimo kot zmagovalci, potrebujemo minljivost, kajti tudi v tem nas šele minljivost dela svobodne: da se namreč ne upijanimo z iluzijo, da bo vedno tako.

Ta svoboda je pomembna stvar. Samo svoboden človek namreč živi, kakor je prav in ne kakor mu narekujejo ljudje, uspehi, javno mnenje in še kaj. Zato nas Gospod dela svobodne prav z minljivostjo vsega, kar je človeškega v nas. Da bi v življenju iskali in se odločali za večno in ne za minljivo. Kajti vse, prav vse, kar je človeško, bo minilo. In človeško je vse, v čemer ni ljubezni. Vse, kar se zdi kot lepo in dobro, in vse, kar se zdi kot zlo in slabo. To nam govori življenje samo. Vsi porazi, ki jih doživljamo, vsa razočaranja, vse bolečine, vse to je minevanje tega, kar je v nas človeškega.

In prav to nam pomaga živeti. Namreč dejstvo, da bo vse, kar je brez ljubezni, minilo. Nam pomaga izbirati, se odločati, nam pomaga gledati naprej. Bodisi tedaj, kadar izkoriščamo, preganjamo, delamo krivice, kadar ravnamo sebično, kadar grešimo v jezi in nevoščljivosti in sovraštvu, bodisi tedaj, ko vse to delajo ljudje nam. Vse to bo minilo, vse to bo propadlo. V nas in v drugih ljudeh, da, v vseh konkretnih ljudeh mojega življenja, pa naj bodo to še tako težki, še tako zlobni in sovražni ljudje.

To mi pravi vera. In v tej veri je življenje. Če namreč kdo nima te vere, ne more živeti. Ne more namreč odpuščati. Ne more upati, niti ne zaupati ljudem. Se ne more dvigniti iz porazov sebe ali drugih ljudi, ne more začeti na novo. Ne vidi smisla v dobroti in zvestobi. Ne more imeti rad.

Zato nas minljivost rešuje. Kajti v tem, v čemer kot ljudje umiramo, vstajamo, smo oživljeni kot novi, Božji ljudje. Postajamo bolj ljudje, bolj Božji, bolj večni. Ker zaradi minevanja iščemo neminljive stvari, na katere bi se oprli. In prav to je začetek življenja.

Vsi ti lepi in vsi ti grdi kamni našega življenja bodo namreč nekoč porušeni. Porušila jih bo ljubezen.

Komentarji

  1. Razumeti in doumeti minljivost je modrost :) koliko bolečine in veselja ne izpitega do dna; koliko zakajev brez odgovora – vse to mora z našo osebo umreti, da bo zagledalo novo luč onstranskosti in da bo Bog sam za vse pravično povrnil … Modrost nikoli ni zaprta sama vase ;)ko zmoremo prepoznati minljivost kot voljo Boga Očeta, nas to rešuje prenekaterih skrbi in stranpoti. Utrjuje se božje prijateljstvo, kar je najpomembnejše.
    Marko, globoko pomenljive so vse tvoje na blogu zapisane besede podobne Jezusovemu nauku, "naj bo tisti, ki je največji, vsem služabnik". Hvala Ti, Marko, ker se lahko učimo pri tebi in hranimo svoja srca s tvojimi besedami za srce, in nam pomagajo prepoznavati minljivost kot dobro in nujno potrebno za začetek novega življenja. Ljudje smo tako kot Jahve goreči grm, ki gori pa ne izgori v ljubezni... Ob tem pa nikakor ne smemo pozabiti na Jezusovo priporočilo sedemkratnega odpuščanja na dan in ljubiti kakor nas On ljubi sam. To moremo in moramo vzeti dobesedno. Torej zares. Čas za vse to – je čas posvečen Gospodu. Vsi smo grešniki, obteženi z lastno in skupno krivdo. Verska resnica, da nas po smrti čaka vstajenje in večno življenje, je v obrazcu veroizpovedi postavljena čisto na konec. Le zakaj?


    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j