Bogataši in reveži in ubogi

Vsak čas in vsak kraj in vsak človek ima svoje reveže in svoje bogataše.

Kdo je bogataš? Ne tisti, ki ima vse, temveč tisti, ki ima preveč, četudi samo malo preveč. In kdo je revež? Ne tisti, ki nima ničesar, temveč tisti, ki ima premalo, pa četudi samo malo premalo.

Četudi se zdi, da je tako zaradi nepravičnosti v svetu, je tako morda tudi zato, da bi se ljudje naučili ljubezni. Če bi imeli vsi vsega na pretek, ne bi potrebovali drugih ljudi. Tako pa ima nekdo nečesa preveč, da bi imel s čim izkazovati dobroto. In zato ima nekdo nečesa premalo, da bi imel zaradi česa izkazovati hvaležnost. Kajti to, česar imaš preveč, ni tvoje. Je od tistega, ki ima premalo. In česar imaš premalo, ni tvoje. Je od tistega, ki ima preveč.

Tako smo drug do drugega dolžni biti reveži in bogataši. Ker se take potrebujemo. Dolžni smo poskrbeti za reveže, če smo v tem smislu bogataši. In dolžni smo prositi za pomoč, ljubezen, dobroto, če smo v tem smislu reveži. In sicer če smo bogataši ali reveži na kateremkoli področju že. Zaradi drugih in zaradi nas. Kajti vsakdo mora zaslišati glas, ki ga kliče k ljubezni – in sicer k ljubezni v stanju, v katerem pač je. Bogataš, ker ga potrebujejo reveži. In revež, ker ga potrebujejo bogati.

Ker so tako bogataši kot reveži našega življenja naši ubogi. Ubogi, ki jim nečesa manjka. Ali čas, moči, pozornost, morda denar, še najbolj verjetno pa bližina, smisel in upanje. To so naši ubogi, ki prosijo, naj jim pogledamo v obraz, ki prosijo, naj preberemo njihovo zgodbo in jim postrežemo s sprejemanjem in razumevanjem. Najprej s tem. Kajti s tem se začne dobrota. Ne z denarjem, ki ga stisnemo komu v roko, temveč z občutljivostjo za človeka, ki je del našega življenja, s sočutjem.

Ampak da bi bilo to mogoče, potem morajo ubogi, tisti, ki so zaradi česarkoli že zadnji v našem življenju, postati prvi. In tisti, ki so prvi, postati zadnji. To je skrivnost evangelija in ljubezni. Kajti samo če bodo v našem razmišljanju tisti, ki so ali želijo biti prvi, zadnji in če bodo tisti, ki so zdaj zadnji, v mojem življenju postali prvi, potem bomo začenjali razumeti, za kaj pravzaprav gre pri ljubezni in kaj v resnici pomeni vstati od mrtvih.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik