Vprašanja, sama vprašanja

Tako kot je mnogokrat v življenju, je tudi danes v evangeliju. Sama vprašanja in nobenih odgovorov. Ne od Boga, ne od Cerkve, ne od prijateljev. Nobenih odgovorov, samo vprašanja. Kdo sem jaz? Kdo je tvoj Bog? Kako si predstavljaš življenje? Kaj boš naredil z njim? Kdo ali kaj ga usmerja? Kaj je tvoj smisel in cilj? Boš prišel do njega ne glede na žrtve, ki jih bo to zahtevalo od tebe?

Sama vprašanja. Najtežje od vsega je pravzaprav to, da to niso samo vprašanja iz evangelija, ki jih lahko pustimo samo za nedelje. To so vprašanja iz življenja, ki ga živimo. Poznamo jih. Vsak dan so na mizi. Vsak dan, vsak trenutek nam jih zastavlja življenje. In mi poskušamo nanja odgovarjati. Kajti iz teh naših odgovorov je pravzaprav življenje, ki ga živimo. Iz naših odločitev, ki smo jih sprejeli, iz odgovorov na Božja vprašanja človeku.

Sama vprašanja. Tudi ko se soočamo z najtežjimi trenutki svojega življenja, s porazi, z boleznijo, s smrtjo, sama vprašanja. Nobenih odgovorov. Zakaj Bog ne odgovarja? Zakaj samo sprašuje?

To niso lahka, enostavna vprašanja. Zato tudi pravi odgovori nanja niso enostavni, ponavadi niti jasni in nedvoumni ne. Zato se prave odgovore išče dolgo, zelo dolgo časa, včasih celo življenje. Nesmiselno je na silo iskati odgovore. Kajti za prave odgovore je treba dozoreti. Ne samo, da jih razvozlamo, tudi zato, da jih sprejmemo. Dozorimo pa samo tako, da dolgo, morda za naš okus predolgo časa živimo v vprašanjih. Da si jih dnevno postavljamo. Da besnimo, ker ne vidimo pravega smisla. Da nanja velikokrat napačno odgovarjamo in da sprejmemo, da smo nanja napačno odgovarjali. In jih tako počasi začenjamo razumeti.

Ko začenjamo razumeti vprašanja, začenjamo razumeti življenje. In začenjamo razumeti, kateri bi bil pravi odgovor nanj.

Morda prav zato Bog skozi naše življenje ne daje odgovorov, ampak vprašanja. Ker odgovorov ne sprejmemo in ne živimo, če niso naši. Ker samo zaradi vprašanj iščemo in skozi vprašanja rastemo. Ker samo zaradi vprašanj živimo. In ker so ravno številna vprašanja to, kar nas bo prepričalo, da je edini pravi odgovor v življenju korak, hoja, pot.

***

Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno ...
Poskusi ljubiti vprašanja sama ...

Ne išči zdaj odgovorov,
ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel živeti.
In stvar je v tem:
živeti vse.

Živi vprašanja zdaj.
Morda boš potem,
zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega daljnega dne
zaživel odgovore.

(Rainer Maria Rilke)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik