Preskoči na glavno vsebino

Ne boj, mesarsko klanje


Rimski stotnik, vajen bojevanja in zmagovanja, nenazadnje pride pred boj, ki ga presega, pred bitko, za katero ve, da je ne more dobiti. Ne more premagati bolezni svojega služabnika. Ne more, nima moči.

Poznate občutek. Mnogo življenjskih situacij je, ko se znajdemo pred bitko, za katero vemo, da je sami ne moremo dobiti. To so bitke s silami in močmi, ki nas presegajo, pa naj bodo to bitke zunaj ali znotraj našega srca. In to so odločilne bitke našega življenja. Ne tiste, v katerih je rezultat odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak tiste, v katerih smo nemočni. Ker odločitve v njih odločajo o smeri in rezultatu našega življenja.

Ena od takih bitk se bije znotraj našega časa, tako okuženega z boleznijo vsakovrstnega zla, pa naj gre za sovraštvo, egoizem, obup ali kaj drugega. Mnogo ljudi je že ujela ta bolezen, mnogo ljudi, ki jih poznamo, s katerimi se dnevno srečujemo. In pred njo se vsi čutimo zelo nemočni. Tako zelo, da nas ima, da bi nehali verjeti v to, kar smo verjeli vedno, v to, kar nas dela ljudi. V moč vere v ljubezen.

Tako se širi ta bolezen. Ko nehamo verjeti, da Bog, da ljubezen, da dobro lahko dobi ta boj.

Ampak ravno zato so te naše bitke, v katerih smo nemočni, tako zelo pomembne. Ker nas šele naša nemoč prisili k temu, da začnemo verjeti. Da se odločimo. Kajti borimo se lahko tudi tedaj, kadar smo nemočni. Morda še bolj. S svojo vero. Če namreč ne verjamemo, nimamo ničesar več. Prav ničesar več.

In naša konkretna situacija, ta velika bitka med dobrim in zlom, v kateri smo se znašli, je tu ravno zaradi naše vere. Da se odločimo verjeti v moč našega Boga, v moč ljubezni, ali da propademo. Da torej pred vsem ostanemo ravnodušni ali da se začnemo zavedati, da na naši odločitvi za dobro ali za zlo stoji odločitev sveta. Saj prav zato, ker je to naša odločitev, ljubezen ni le stvar dobre volje, ampak dolžnost kristjanov – tistih, ki verjamemo v ljubezen. Da je zato naša dolžnost ljubiti, odpuščati, najprej pa prositi in moliti za bolne našega časa, za tiste, ki so bolni od sovraštva in zla, za tiste, ki so zaradi svojih koristi v tem odločanju zmedeni, za tiste, ki prav nam delajo hudo. Ne, ker bi jih Bog sicer ne mogel ali hotel pozdraviti, marveč zato, ker naša prošnja zanje najprej v nas zbudi ljubezen do ljudi, ki jih ne moremo imeti radi, katerih sovraštva in zla ne moremo premagati. Ker je to edini način, da Bog, da ljubezen zmaga najprej v nas. In ker je to edini način, da premaga zlo vsega sveta – da ga premaga v nas.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n