V novi cerkvi na Kočevski Reki, v kraju, za katerega vsi vemo, kaj se je dolga leta v njem dogajalo, stoji čudovit oltar, na katerem je izrezljan napis »Usmili se vseh, Gospod«. Ta napis me je presunil. Ker je bil to napis, ki se ni izogibal bolečini nad vsem, kar se je tam zgodilo, in ker je bil to napis, ki je taisto bolečino končeval ne z obsodbo, ampak prošnjo. Prošnjo za usmiljenje do tistih, ki so morili, in tistih, ki so bili umorjeni, na telesu ali na duhu.
Drugi razlog, zaradi katerega me je ta napis presunil, pa je bilo to, da sem bil vanj – če sem hotel ali ne – vključen tudi jaz. Da, tudi jaz, ki sem mislil, da sem tako daleč od vseh teh krajev in dogodkov. Pa nisem. Ker se enake ali vsaj podobne stvari kot takrat na tem kraju dogajajo tudi v mojem tukaj in zdaj. »Usmili se vseh, Gospod,« je pisalo. Vseh. Tistih, ki so ubijali, in tistih, ki so bili ubiti. In tudi mene, ker sem tudi jaz med njimi.
Kajti ko enkrat pridemo na tak kraj, pred oltar, moramo začutiti, da smo vsi potrebni (njegovega) usmiljenja. Vsi, ker vsi nosimo naokrog svoje mrliče, pa naj smo jih pobili mi ali so nam jih pobili drugi.
Vsi, ker namreč vsi hodimo v istem sprevodu, ki ga vodi smrt. Krivica, izkoriščanje, prevara, laž. Maščevalnost, obračunavanje, zamera, obsojanje. Čeprav gre za stvari dveh različnih strani, dveh različnih bregov, dveh različnih pogledov, dveh različnih usod, gre za isti sprevod. Sprevod, ki ga vodi smrt. Sprevod, ki tudi hodi v smeri smrti.
Iz njega ne moremo izstopiti, dokler na sebi nosimo svoje mrliče. Res. Potrebno se je ustaviti, reči: »Usmili se vseh, Gospod,« in položiti svoje mrliče v njegove roke. Ne zato, da bi oživil mrliče, ampak tiste, ki so mrtvi zaradi njih: mrtvi v srcu, mrtvi v ljubezni, mrtvi v upanju, mrtvi v človečnosti.
Da čutimo usmiljenje in da ga čutimo vsi, je namreč edini način, da gremo v smer življenja. Da gojimo in si prizadevamo za kulturo, ki bo med nami ustvarjala življenje in ne smrt. In če smo se srečali z njim, če smo začutili usmiljenje našega Boga, ga ne smemo prihraniti za nikogar drugega, kot za vse. Prav vse.
Tole pisanje je pa danes kot nalašč za mojo ranjeno dušo. Danes me je (pred šefom) čisto po nedolžnem okrivila sodelavka in prijateljica, ki noče spoznati svoje odgovornosti in napake. In sedaj berem...Vsi hodimo v sprevodu smrti... Ta moja smrt je trenutna zamera... Ja res je, Gospod usmili se je,.. težko je, ko te boli v duši, ko si razočaran, ker je dobrota spet postala sirota in kljub temu spet iz dneva v dan delaš dobro, ker je to tvoj način življenja, ne glede na vse, ker sonce sije in dež pada na pravične in nepravične...
OdgovoriIzbriši