Preskoči na glavno vsebino

Težka preizkušnja

Za mano je težek teden. Bil je to namreč teden, v katerem so se na tnalu drugih ljudi znašle moje vrednote in prepričanja. Na vsak način so me skušali prepričati, da pač niso pravilna. Veste, da takšni dogodki človeka pretresejo in v njem vedno sprožijo burno reakcijo, s katero se seveda želi zaščititi in se obraniti tega, da bi mu vzeli to, kar človek je.

Toda najzahtevnejše pri vsem skupaj je to, da obstaja velika nevarnost, da ravno te obrambne reakcije lahko uničijo to, v kar verjameš, to, kar ti si. Ko si namreč napaden, se lahko prav kmalu zgodi, da se zatečeš k nasilju. Da začneš ljudi, ki te napadajo, sovražiti, jih obsojati. Da se jih torej poskušaš lotiti na načine, s katerimi so se oni lotili tebe.

Ravno to je človekov največji poraz in največja zmaga tistih, ki so te napadli. Ker tako postaneš eden od njih.

Verjeti, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, da je vsak zato vreden odpuščanja in novega začetka, je v takih trenutkih presneto težko. A je edino, kar te obvaruje tega, da bi stopil na drugo stran, na stran, ki te je obsodila in te začela preganjati. Naj stane, kar hoče, nikdar se ne smemo postaviti na stran nasilja, na stran obsojanja ljudi, nikdar na stran tistih, ki vodijo vojno proti tistim, ki se z njimi ne strinjajo ali ki so po vrednotah ali po čemerkoli drugem drugačni od njih.

Seveda je treba obsojati dejanja. Nikakor pa ne ljudi, ki so jih storili. Zelo nevarno je namreč o drugem govoriti kot o grešniku. Zelo nevarno, ker s tem bolj kot ne govorimo, da mi nismo taki. Za tako sodbo pa nismo pristojni, ker nikdar ne bomo vedeli, zakaj so storili, kar so. Samo ene sodbe smo sposobni, to je sodbe o nas samih. Ne skrbimo za druge. Drugim bo sodbo prinesel čas. In nam tudi, če bomo takšni, kakršni so oni.

Komentarji

  1. Hvala za spodbudne besede, saj je tudi za mano podoben teden. Počutila sem se nemočno, prestarašeno,zmedeno,nesposobno iti skozi to...Dokler mi ni prišlo na misel, da sama res ne bom zmogla...in odločila sem se verjeti v moč Njega, dovolila sem,da me bo On nosil na svojih rokah...
    Lep pozdrav in vse dobro!

    OdgovoriIzbriši
  2. Moja izkušnja je taka, da je takrat ko si napaden najbolje malo počakati, da se čustva umirijo in šele nato razumsko odreagirati, potem pa tistega, ki te je napadel izročiti božjemu usmiljenju.
    Da to lahko narediš, pa rabiš kar nekaj kilometrine..

    Težje vprašanje se mi zdi, kako ponovno pristopiti do človeka, ki te je ranil, ne da bi do njega gojil zamero? Ko pride do stanja, ko moraš izbirati besede in ko pogovor ne steče, ni prav prijetno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi za nama je težko obdobje,majali so se najini temelji in zaupanje ... Soočila sva se z nasprotniki, ki bi dejansko morali biti najini prijatelji ... Jezila sva se, bila osupla, zaprepadena ... TODA: z veliko vztrajnostjo in zaupanjem v dobro je naša ekipa pristopila do nasprotne strani in skupaj smo začeli reševat problem. ALELUJA!!

    Marko! Hvaležna sva ti, da znaš poslušati. Ko pa spregovoriš, so tvoje besede (zlasti nedeljske) vir moči in zaupanja. Kadar ti bo najbolj hudo in ko se boš počutil blazno sam, vedi, da sva s tabo!!
    Vasilija&Milan

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej