»Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«
Zvečer, tik preden gremo duhovniki spat, molimo “sklepnice”. Med to molitvijo prav vsak večer zmolimo tudi hvalospev starčka Simeona, s katerim se je tako rekoč oddahnil pred Bogom, ko je držal v rokah malo Božje Dete: “Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Na svoje oči sem videl Zveličarja, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razsvetljenje vseh narodov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.”
Čeprav ga znam že na pamet in se ravno zato velikokrat zgodi, da mi kar brez pomisleka zdrsi preko jezika, ne da bi vsaj za malo vzdramil srce, se skušam truditi, da tedaj, ko izgovorim, da sem tudi jaz “na svoje oči videl Zveličarja”, res pomislim, kdaj in kje sem ga jaz videl v dnevu, ki je minil. Pa naj gre za lepe in vesele dni, ko ga z lahkoto najdem, ali za tiste težke dni, ko se mi zdi, da ga ni in ni bilo na spregled, ga moram v svojem dnevu iskati, dokler ga ne najdem. In to vsak dan, prav vsak dan. Ker to potrebujem, da moja vera preživi: da najdem v vsakem dnevu življenja vsaj eno sled svojega Odrešenika. Da ga v svojem življenju srečam tako, da vem, da sem ga srečal. Da sem se prepričal, da je. Da obstaja.
Osebno mi je lažje poiskati sled Boga v ptici, ki se je spustila na moje okno, ali v soncu, ki zahaja. Veliko težje Boga srečam v človeku. Posebno v človeku, ki me je prizadel, posebno v človeku, ki ga ne morem sprejeti zaradi katerikolih razlogov že. Morda zato zvečer, ko premišljujem o tem, tako hitro zbežim mimo neprijetnih ljudi mojega dneva. Ljudje smo vedno polni grehov in napak, zato težko najdem med temi napakami, sovraštvom, surovostjo, izkoriščevanjem, maščevalnostjo in cinizmom tudi sled Boga. Ker menim, da ga tam ni. Ker tam ne more biti.
A “slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo” samo tam, kjer se najde Boga. In če ga ne najdem tudi tam, kjer naj ga ne bi bilo, kjer dvomim o njem, potem ostanem slep in hrom in gobav in gluh in mrtev … in takšen ostane tudi človek, ki ga srečam. Bog lahko ozdravi mene samo po njem in on je lahko ozdravljen samo po meni. Ko drug v drugem najdeva Boga.
Da bi videli, da bi srečali Boga, se je zato treba najprej veliko pogovarjati in tako spoznavati ljudi, preko katerih Bog vstopa v moje življenje, ker jih drugače ne moremo spoznati, pa naj bo to kdorkoli. Kajti prav preko teh ljudi danes Bog najprej in najbolj stopa v moje življenje. In vstopiti v človeka, ga razumeti in mu pustiti, da nagovori moje življenje – kar pomeni najti Boga – je mogoče samo s pogovorom, tudi s težkim pogovorom, s prepirom. Sicer se mučimo drug z drugim. Sicer si drug drugemu Boga jemljemo.
Letos si za božič podarimo Boga. Tako, da ga iščemo in najdemo v drugem človeku. Veliko časa za to vam želim.
Zvečer, tik preden gremo duhovniki spat, molimo “sklepnice”. Med to molitvijo prav vsak večer zmolimo tudi hvalospev starčka Simeona, s katerim se je tako rekoč oddahnil pred Bogom, ko je držal v rokah malo Božje Dete: “Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Na svoje oči sem videl Zveličarja, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razsvetljenje vseh narodov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.”
Čeprav ga znam že na pamet in se ravno zato velikokrat zgodi, da mi kar brez pomisleka zdrsi preko jezika, ne da bi vsaj za malo vzdramil srce, se skušam truditi, da tedaj, ko izgovorim, da sem tudi jaz “na svoje oči videl Zveličarja”, res pomislim, kdaj in kje sem ga jaz videl v dnevu, ki je minil. Pa naj gre za lepe in vesele dni, ko ga z lahkoto najdem, ali za tiste težke dni, ko se mi zdi, da ga ni in ni bilo na spregled, ga moram v svojem dnevu iskati, dokler ga ne najdem. In to vsak dan, prav vsak dan. Ker to potrebujem, da moja vera preživi: da najdem v vsakem dnevu življenja vsaj eno sled svojega Odrešenika. Da ga v svojem življenju srečam tako, da vem, da sem ga srečal. Da sem se prepričal, da je. Da obstaja.
Osebno mi je lažje poiskati sled Boga v ptici, ki se je spustila na moje okno, ali v soncu, ki zahaja. Veliko težje Boga srečam v človeku. Posebno v človeku, ki me je prizadel, posebno v človeku, ki ga ne morem sprejeti zaradi katerikolih razlogov že. Morda zato zvečer, ko premišljujem o tem, tako hitro zbežim mimo neprijetnih ljudi mojega dneva. Ljudje smo vedno polni grehov in napak, zato težko najdem med temi napakami, sovraštvom, surovostjo, izkoriščevanjem, maščevalnostjo in cinizmom tudi sled Boga. Ker menim, da ga tam ni. Ker tam ne more biti.
A “slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo” samo tam, kjer se najde Boga. In če ga ne najdem tudi tam, kjer naj ga ne bi bilo, kjer dvomim o njem, potem ostanem slep in hrom in gobav in gluh in mrtev … in takšen ostane tudi človek, ki ga srečam. Bog lahko ozdravi mene samo po njem in on je lahko ozdravljen samo po meni. Ko drug v drugem najdeva Boga.
Da bi videli, da bi srečali Boga, se je zato treba najprej veliko pogovarjati in tako spoznavati ljudi, preko katerih Bog vstopa v moje življenje, ker jih drugače ne moremo spoznati, pa naj bo to kdorkoli. Kajti prav preko teh ljudi danes Bog najprej in najbolj stopa v moje življenje. In vstopiti v človeka, ga razumeti in mu pustiti, da nagovori moje življenje – kar pomeni najti Boga – je mogoče samo s pogovorom, tudi s težkim pogovorom, s prepirom. Sicer se mučimo drug z drugim. Sicer si drug drugemu Boga jemljemo.
Letos si za božič podarimo Boga. Tako, da ga iščemo in najdemo v drugem človeku. Veliko časa za to vam želim.
 |
| http://www.travelworks.co.uk |
Komentarji
Objavite komentar