Preskoči na glavno vsebino

Bog je Bližina

Sveta noč. Tako sveta, da me je v njej sram govoriti. Tako sveta, da bi moral v njej samo molčati. Tako sveta, da bi moral poklekniti pred jasli in gledati, gledati čudež, ki se dogaja pred mojimi očmi. Molčati in se zahvaljevati za Boga, ki se daje kot darilo človeku.

Ta noč ni sveta zato, ker bi bilo v njej vse v redu. Ni sveta zato, ker v njej ne bi bilo več nobene bolečine, razočaranj, porazov, greha, krivice in žalosti, ni sveta, ker v njej ni več nič slabega. Ne. Ta noč je sveta, ker je v tem grehu, porazu, krivici, bolečini nekdo blizu. Sveta je, ker je v njej Bog človeku podaril najlepše darilo – bližino. Ker je v njej Bog postal človeku Bližina. Ker mu je prišel tako blizu, kot mu ne more biti blizu noben človek na svetu. Ker sta Bog in človek v njej prišla skupaj.

To je edini razlog, zakaj se človek tako veseli božične noči.

Veseli pa se tudi zato, ker ta Božja bližina ni samo stvar ene noči ali časa enega človeškega življenja. Ne, ta Božja bližina je dokončna. Ker se je Bog odločil biti skupaj s človekom za vedno. Ker se je odločil, da ne odide nikoli. Da nas nikoli ne bo pustil samih, pa naj bo v nas še tako velika noč, pa naj bo v nas še tako veliko zla.

To je skrivnost, to je bistvo božiča: Bog, ki je Emanuel, Bog z nami. Z nami, za vedno, za vsako ceno.

Toda »če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« (1 Jn 4,11) Ker nam je Bog blizu, mu bodimo blizu tudi mi. Tudi mi njega ne pustimo samega. Ne pustimo samega Boga, ki je postal človek in je tako začel prebivati v vsakem človeku tega sveta. Pojdimo v Betlehem! V vsakem človeškem srcu je, posebno v tistih najbolj ubogih, osamljenih, poteptanih, potrtih, žalostnih, izgubljenih, zasovraženih, zaslepljenih. Pojdimo v Betlehem in ostanimo tam. Bodimo blizu. Nikogar ne pustimo samega. Nikogar. Ker Bog noče nikogar pustiti samega, tudi mi nikogar ne pustimo samega. Naj vsakdo čuti našo bližino, ker bo samo tako lahko začutil tudi bližino Boga. Boga, ki je tudi zanj postal človek in mu prišel blizu – preko mene.

Tako bomo tudi mi začeli živeti to, kar se godi v božični noči. Kajti kjer je človek blizu človeku, tam je Jezus – Bog, ki rešuje.

Vesel in blagoslovljen božič!

Komentarji

  1. Bog je ljubezen in dobri očka, ki nam v tej sveti noči daje sina za brata in nas vodi za roko. Veselje te noči je, da smo po Novorojenem med seboj bratje in sestre ker imamo istega Očeta. To je resnično veselo sporočilo te noči. Veselimo se skupaj sporočila Novorojenega. Bog nas ljubi, Bog verjame vate, vame ... in resnično želi, da bi začutil/a, da je Božična noč res praznik zate in zame, da bi skupaj čutila, da bi bilo brez te noči, življenje prazno.
    Z Njim pa je vse polno in lepo, tudi trpljenje...
    Ne bojmo se stopiti k jaslicam. Ne bojmo se hrepenenj! Ne bojmo se Jezusa! Čas nikoli ni bil naklonjen globljemu iskanju, a iskanje se vedno izplača. Ne bojmo se, v tej noči prisluhniti najglobljim in najlepšim hrepenenjem, ki so v nas.
    Veselimo se, saj se je Jezus rodil zate in zame.

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko, iskrena hvala za besede,ki dramijo človeško spečo ljubezen in budijo neslišno hrepenenje po vse tesnejši b(B)ližini, ki Edina zmore delati le dobro in samo dobro, ki Edina zmore čakati dolgo, v očeh človeka nerazumljivo dolgo in se ne naveliča čakati nikogar nikdar.
    Ravno zato je prišel na svet in ravno zato se je rodil! Zate, zame za vse nas!
    Marko, hvala še enkrat.

    OdgovoriIzbriši
  3. "Kajti kjer je človek blizu človeku, tam je Jezus – Bog, ki rešuje."
    Da, Marko, b(B)ližina je:
    človeška toplina, poštenost, sočutje, iskrenost, razumevanje, sprejetost, ljubezen brez hinavščine ... Ljudje smo si v hrepenenju po b(B)ližini podobni.
    Dopustimo si, privoščimo si to sveto razkošje, da bližnji preko mene in tebe začuti Božjo Bližino, tako nam bo zagotovo topleje, lepše, prijetnejše ... tako bomo postali vse bolj Božji.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej