Preskoči na glavno vsebino

Zaščititi ljubezen

Zdi se mi, da vedno, ko govorimo o Sveti družini, vsak od nas v grlu začuti nekakšen cmok. Sveta družina … Kaj je skrivnost svete družine? Kaj je skrivnost vsaj dobre družine? In zakaj naša družina ni taka, sveta, dobra? Kaj počnemo narobe?

Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen.

Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča, prvi vir veselja in prva bolečina. Da je to odločitev za vedno navzočo bližino, za pozorno poslušanje, za varno zavetje, za občutek vrednosti in dragocenosti vsakega človeka, za to, da je tisti, ki je član moje družine, vedno tudi del mene. Za to, da imam vedno čas zanj. Za to, da je drugi v moji družini vedno enako pomemben kot jaz.

Ljubezen v družini ni samoumevna. Vsak dan znova se je treba odločiti zanjo. Ljubezen je krhka. Hitro se lahko zdrobi, če v njej prevladuje katerikoli od posameznikov. Zato je treba to ljubezen zaščititi, se je treba zanjo boriti. Zato je treba vedno znova poslušati in opazovati, kaj se dogaja med nami, in narediti vse, da zaščitimo ljubezen v naši družini, da zaščitimo čas drug za drugega, da zaščitimo pogovor, da zaščitimo medsebojno bližino. Da jo vsak zaščiti pred svojo sebičnostjo in pred vsem, kar jo poskuša ogrožati od zunaj.

Herodi našega časa so močni, skriti in pretkani. Napadajo naše družine, da bi nas ločili, in napadajo nas tam, kjer smo najšibkejši: tako da nam vcepijo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se samemu ni treba nikomur prilagajati, ker je lažje in ker lahko počneš, kar želiš. In ta želja nas ločuje. To pa je smrt družine, ločitev. Da, najprej fizična ločitev, ki povzroči, da se ločujemo tudi notranje, da smo si vedno bolj tuji. Telefon, TV in računalnik niso sami po sebi slabi. A če nas ločujejo drug od drugega, če postavljajo naše interese pred interese družine, če nas odvračajo pred tem, da bi se srečali in bili skupaj, da bi imeli za drugega čas, potem ubijajo našo ljubezen. Enako je s službo, z denarjem, z opravki doma in drugje in še z mnogočim. Če nas karkoli ločuje med seboj, če nam odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen, ubija našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni.

Zato zaščitimo ljubezen. Ta ljubezen je vse, kar imamo.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej