Zdi se mi, da vedno, ko govorimo o Sveti družini, vsak od nas v grlu začuti nekakšen cmok. Sveta družina … Kaj je skrivnost svete družine? Kaj je skrivnost vsaj dobre družine? In zakaj naša družina ni taka, sveta, dobra? Kaj počnemo narobe?
Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen.
Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča, prvi vir veselja in prva bolečina. Da je to odločitev za vedno navzočo bližino, za pozorno poslušanje, za varno zavetje, za občutek vrednosti in dragocenosti vsakega človeka, za to, da je tisti, ki je član moje družine, vedno tudi del mene. Za to, da imam vedno čas zanj. Za to, da je drugi v moji družini vedno enako pomemben kot jaz.
Ljubezen v družini ni samoumevna. Vsak dan znova se je treba odločiti zanjo. Ljubezen je krhka. Hitro se lahko zdrobi, če v njej prevladuje katerikoli od posameznikov. Zato je treba to ljubezen zaščititi, se je treba zanjo boriti. Zato je treba vedno znova poslušati in opazovati, kaj se dogaja med nami, in narediti vse, da zaščitimo ljubezen v naši družini, da zaščitimo čas drug za drugega, da zaščitimo pogovor, da zaščitimo medsebojno bližino. Da jo vsak zaščiti pred svojo sebičnostjo in pred vsem, kar jo poskuša ogrožati od zunaj.
Herodi našega časa so močni, skriti in pretkani. Napadajo naše družine, da bi nas ločili, in napadajo nas tam, kjer smo najšibkejši: tako da nam vcepijo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se samemu ni treba nikomur prilagajati, ker je lažje in ker lahko počneš, kar želiš. In ta želja nas ločuje. To pa je smrt družine, ločitev. Da, najprej fizična ločitev, ki povzroči, da se ločujemo tudi notranje, da smo si vedno bolj tuji. Telefon, TV in računalnik niso sami po sebi slabi. A če nas ločujejo drug od drugega, če postavljajo naše interese pred interese družine, če nas odvračajo pred tem, da bi se srečali in bili skupaj, da bi imeli za drugega čas, potem ubijajo našo ljubezen. Enako je s službo, z denarjem, z opravki doma in drugje in še z mnogočim. Če nas karkoli ločuje med seboj, če nam odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen, ubija našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni.
Zato zaščitimo ljubezen. Ta ljubezen je vse, kar imamo.
Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen.
Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča, prvi vir veselja in prva bolečina. Da je to odločitev za vedno navzočo bližino, za pozorno poslušanje, za varno zavetje, za občutek vrednosti in dragocenosti vsakega človeka, za to, da je tisti, ki je član moje družine, vedno tudi del mene. Za to, da imam vedno čas zanj. Za to, da je drugi v moji družini vedno enako pomemben kot jaz.
Ljubezen v družini ni samoumevna. Vsak dan znova se je treba odločiti zanjo. Ljubezen je krhka. Hitro se lahko zdrobi, če v njej prevladuje katerikoli od posameznikov. Zato je treba to ljubezen zaščititi, se je treba zanjo boriti. Zato je treba vedno znova poslušati in opazovati, kaj se dogaja med nami, in narediti vse, da zaščitimo ljubezen v naši družini, da zaščitimo čas drug za drugega, da zaščitimo pogovor, da zaščitimo medsebojno bližino. Da jo vsak zaščiti pred svojo sebičnostjo in pred vsem, kar jo poskuša ogrožati od zunaj.
Herodi našega časa so močni, skriti in pretkani. Napadajo naše družine, da bi nas ločili, in napadajo nas tam, kjer smo najšibkejši: tako da nam vcepijo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se samemu ni treba nikomur prilagajati, ker je lažje in ker lahko počneš, kar želiš. In ta želja nas ločuje. To pa je smrt družine, ločitev. Da, najprej fizična ločitev, ki povzroči, da se ločujemo tudi notranje, da smo si vedno bolj tuji. Telefon, TV in računalnik niso sami po sebi slabi. A če nas ločujejo drug od drugega, če postavljajo naše interese pred interese družine, če nas odvračajo pred tem, da bi se srečali in bili skupaj, da bi imeli za drugega čas, potem ubijajo našo ljubezen. Enako je s službo, z denarjem, z opravki doma in drugje in še z mnogočim. Če nas karkoli ločuje med seboj, če nam odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen, ubija našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni.
Zato zaščitimo ljubezen. Ta ljubezen je vse, kar imamo.
Čudovito <3
OdgovoriIzbriši