Preskoči na glavno vsebino

Zaščititi ljubezen

Zdi se mi, da vedno, ko govorimo o Sveti družini, vsak od nas v grlu začuti nekakšen cmok. Sveta družina … Kaj je skrivnost svete družine? Kaj je skrivnost vsaj dobre družine? In zakaj naša družina ni taka, sveta, dobra? Kaj počnemo narobe?

Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen.

Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča, prvi vir veselja in prva bolečina. Da je to odločitev za vedno navzočo bližino, za pozorno poslušanje, za varno zavetje, za občutek vrednosti in dragocenosti vsakega človeka, za to, da je tisti, ki je član moje družine, vedno tudi del mene. Za to, da imam vedno čas zanj. Za to, da je drugi v moji družini vedno enako pomemben kot jaz.

Ljubezen v družini ni samoumevna. Vsak dan znova se je treba odločiti zanjo. Ljubezen je krhka. Hitro se lahko zdrobi, če v njej prevladuje katerikoli od posameznikov. Zato je treba to ljubezen zaščititi, se je treba zanjo boriti. Zato je treba vedno znova poslušati in opazovati, kaj se dogaja med nami, in narediti vse, da zaščitimo ljubezen v naši družini, da zaščitimo čas drug za drugega, da zaščitimo pogovor, da zaščitimo medsebojno bližino. Da jo vsak zaščiti pred svojo sebičnostjo in pred vsem, kar jo poskuša ogrožati od zunaj.

Herodi našega časa so močni, skriti in pretkani. Napadajo naše družine, da bi nas ločili, in napadajo nas tam, kjer smo najšibkejši: tako da nam vcepijo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se samemu ni treba nikomur prilagajati, ker je lažje in ker lahko počneš, kar želiš. In ta želja nas ločuje. To pa je smrt družine, ločitev. Da, najprej fizična ločitev, ki povzroči, da se ločujemo tudi notranje, da smo si vedno bolj tuji. Telefon, TV in računalnik niso sami po sebi slabi. A če nas ločujejo drug od drugega, če postavljajo naše interese pred interese družine, če nas odvračajo pred tem, da bi se srečali in bili skupaj, da bi imeli za drugega čas, potem ubijajo našo ljubezen. Enako je s službo, z denarjem, z opravki doma in drugje in še z mnogočim. Če nas karkoli ločuje med seboj, če nam odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen, ubija našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni.

Zato zaščitimo ljubezen. Ta ljubezen je vse, kar imamo.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m