Nasprotovanja

In spotikali so se nad njim. (Mr 6,3) 

Da se kdo nad kom spotakne, ni treba veliko. Dovolj je že to, da nekomu nekaj na tebi ni všeč, pa naj bo to nekaj razumljivega ali pa tako kot v Jezusovem primeru nekaj povsem nepomembnega. Za nekoga je dovolj, da si duhovnik, pa si v njegovih očeh že pedofil, kakor sem prebral v komentarju pod novico o duhovniških premestitvah. 

Da ljudje kaj slabega mislijo o nas, nas ne bi smelo skrbeti. To, kar drugi mislijo o nas, je večkrat bolj njihova kot naša težava, je izraz njihove frustracije, ki se je razkrila navzven v stiku z našim življenjem. Bogve česa so se spomnili, bogve katera rana se jim se spet odprla, ko so nas srečali. Naš problem pa je, če to spotikanje v nas ustvari prav tisto, kar je v svoji nenadzorovani zlobi nameravalo: najprej prenesti njihov problem na nas, torej postati njihov strelovod, potem pa da bi se začeli zaradi njega spreminjati v nekaj, kar bi bilo takim ljudem povšeči. Če povemo drugače, da bi zaradi njega postali vetrnjaki, ljudje, ki se obračajo po mnenju sveta. 

Tega si ne smemo dovoliti. Ker se nikoli ne bomo spremenili v nekaj, kar jim bo všeč, človeka seveda sprejemamo zaradi odločitve, da ga bomo imeli radi, ne pa zato, ker je tak, kakršnega smo si želeli. Takega človeka sploh ne potrebujemo. »Ne potrebujem prijatelja, ki se spremeni, ko se jaz spremenim, in ki prikima, ko jaz pokimam, moja senca to počne precej bolje.« (Plutarh iz Hajroneje) Ljudje ob nas potrebujejo in lahko ljubijo samo drugačnost. Sicer je to egoizem. 

Tako je danes treba občudovati in posnemati Jezusovo stanovitnost. Ne glede na frustracije Nazarečanov je nadaljeval s svojim delom in učenjem. Sicer »se je čudil njihovi neveri« (Mr 6,6), a je ostal to, kar je bil, njihove odobritve in strinjanja ni iskal. Ker ga tudi ni smel, da je ostalo njegovo oznanilo celovito in nepokvarjeno. Njegovo. 

Da ljudje ob nas kot kristjanih čutijo nerazumski, celo alergičen odpor, je nekaj normalnega. Celo dobrodošlega. To sporoča, da imamo temu svetu še kaj povedati. Da mu celo moramo. Da je naše oznanilo, da je naše življenje po evangeliju nekaj zaželenega, da ga potrebujejo, ker potrebujejo nekoga, ki jim nasprotuje, ki jim ponuja alternativo življenja. Nekoga, ob katerem se bodo spraševali, zakaj je nekdo drugačen, zakaj nekdo drugače misli kakor oni. Še več, če nas ne preganjajo oziroma se spotikajo nad nami, potem to zagotovo pomeni, da evangelija ne živimo na pravi način, da je je v našem življenju po njem nekaj šlo narobe. 

Takole pravi Jezus: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.« (Jn 15,18-20)

(misel ob 14. navadni nedelji, leto B)