Da sam ne ve kako

Kako lepo sporočilo danes nosi evangelij: v svojem življenju, v svojem življenjskem poslanstvu ni treba narediti nič drugega, kakor da človek vrže svoje stvari v zemljo. Da torej naredi, kar more, kar je v okviru njegovih moči, potem pa rezultat preda v Božje roke. To je dovolj. »Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.« (Mr 4,28) 

Čeprav to zveni tako osvobajajoče, da bi si končno utegnili oddahniti od neprestanega sekiranja, se za to vseeno le stežka odločimo. Raje se sekiramo in si očitamo, če nismo zadostili svojim nenormalno visokim standardom. Ti so ponavadi veliko višji od naših sposobnosti, verjetno zato, ker teh standardov nismo pridobili od znotraj, torej od Boga, temveč od ljudi, privzgojila, udomačila nam jih je družba s svojimi pričakovanji. 

In zato razumemo, v čem je težava, da tega nočemo sprejeti: prav sam rezultat, s katerim v takem primeru – ko torej opustimo nadzor nad stvarmi, ki sploh niso v naši moči – nismo zadovoljni. Ker je pač tako, da potem ne gre, tako kot smo si sami zamislili, to je problem v prepuščanju, da gre zaradi njega vse vedno nekam po svoje. Nenadzorovano. Divje. Kakršno je pač življenje samo … 

Toda to je menda še najbolj podobno tistemu, čemur rečemo »Božja volja«. 

Da s tem »divjim« v našem življenju ni prav nič narobe, je sporočilo Jezusove prilike o rastočem žitu. Človek, ki je vsejal seme, »spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Samo od sebe rase seme, ki ga je človek vsejal, in človek ob tem nič ne more in mu niti ni treba za to nič narediti. Ker gre v življenju večinoma za stvari, ki so večje od človeka, ki niso odvisne od njega, ampak od Tistega, ki daje rast. 

»Uspešnost« ali »neuspešnost« dejanj je pri tem samo stvar nepopolnega in kratkovidnega človeškega pogleda. Zato je lahko tudi »gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« (Mr 4,31-32)

(misel ob 11. navadni nedelji, leto B)