Kaj naj storimo?

»Janez je še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.« (Lk 3,18) 

Z »opomini« je Janez Krstnik »oznanjal evangelij«, ne politično korektno, ne dvoumno ali anonimno, ne mehkužno, temveč z jasno in konkretno besedo. Janezovi odgovori na vprašanja ljudi, ki so se prihajali k njemu krstit, so kakor stebri, ki jih ta zasadi v njihova življenja, palice, ob katerih lahko nato rasejo. 

Pomen reda 

Da smo si na jasnem, Janez ni nek modrec, ni farizej, ni učitelj, je pa razumen mož, ki je v zblojeno družbo postavil jasna pravila. Voditelj, ki je vedel le eno: da se je treba držati nekih pravil, da se lahko vzpostavi normalna družba, v kateri so stvari pravične, jasno začrtane, torej urejene. Vemo, da se v taki družbi potem lahko vsi dobro počutijo. Zato je v družbi dobro, kadar je kakor domača hiša dobro vodena, ko ima torej dobrega gospodarja, v kateri so stvari na mestu, kjer se ve, kdo je oče in kdo sin, kdo mati in kdo hči, kdo ukaže in kdo uboga, katerih pravil se držimo in katerih vrednot. 

Ni pa tako, kjer so stvari pomešane, kjer se vsak odloča po svoje, po lastni kaprici. Kjer ima nekdo dve suknji, drug pa nobene, kjer cestninarji terjajo več, kot bi smeli, kjer vojaki izsiljujejo, kjer so možje copate in ženske posesivne, kjer so otroci tisti, ki povejo, kaj se bo jedlo in kaj se bo počelo. Tam vsi trpijo. 

Močni možje 

Lahko rečemo, da je tista družba v Janezovih časih potrebovala moža, ki je znal udariti po mizi in postaviti red. Postaviti temelje, zdrave, premišljene stebre, na katerih bi se lahko osnovala takale dobra družba. Evangelij je to, tako mu poreče evangelist, dobra stvar je imeti odločnega moža, ne agresivnega, ne poženščenega, ne oblastnega, temveč odločnega moža, ki ve, kaj je prav in kaj narobe, moža, ki je svojo moč in stabilnost pokazal s trdno vero v svoje vrednote. 

In takih mož potrebujemo tudi danes, ko je »moškost sama postala toksična, nezaželena in problematična, česar smo se navzeli tudi v Cerkvi. Moški naj bi bil šibak, tih in raje bolj neopazen, nekje pod korom, daleč od pravega duhovnega delovanja. To je napačno prepričanje, ki ovira moške, da bi sprejeli svojo vlogo in postali močni stebri duhovnega življenja v svojih družinah in skupnosti.« In se tako »namesto da bi šli k maši ali sodelovali v cerkvenih dejavnostih« in s tem postavili red v družbi in družini, »ukvarjajo z opravili okrog hiše, rekreirajo ali pa – kar je še slabše – posedajo po lokalih ali doma pred televizijo.« (A. Čerin) 

Potrebujemo torej močne može, ki se bodo zavedali svojih moči in vloge, ki jim je bila dodeljena, ko so se poročili, ko so dobili otroke. Ki bodo z njimi stali na svojem mestu, torej na čelu družine in ji kazali pot. Ki bodo v družini sprejeli svojo vlogo voditelja, branitelja vrednot in vzdrževalca reda. Ki bodo svojo moč uporabili za dobro žene, otrok, skupnosti. 

Povem vam, da bo takrat marsikaj prišlo na svoje mesto. Tudi evangelij.

(misel na 3. adventno nedeljo, leto C)