Odvečnost

Noseča Marija, ki je »vstala in se v naglici odpravila v gore« (Lk 1,39) je posebno vesela stvar. Ko nekdo naredi nek napor, torej gre »v gore« samo zato, ker je to nekaj lepega, ne pa, ker bi to bilo treba, ko nekdo drugega pokliče samo zato, da povpraša, kako je z njim, ko nekdo pride na obisk, samo zato, ker bi te rad videl. Dete v človeku se zgane, kakor otrok postane tudi »Elizabeta«, polna Svetega Duha (Lk 1,41), mladosti, lepote, veselja, tak postane človek, ko ga obdarujemo z zastonjskostjo! 

In mi ravno zato, ker je to nekaj tako zelo pomembnega, ne da miru misel, da je tega med nami dandanes tako zelo malo. Kot da se nimamo z drugimi več česa veseliti, je minila naša pripravljenost storiti kaj iz lastne pobude in zagnanosti, iz navdiha, ne pa zato, ker nam je to ukazano, ker je to naša dolžnost. Da bi torej komu zgolj iz veselja storili kaj lepega. Samo še utrujeno se plazimo skozi življenja, tečni, napeti, nesposobni enega samega nasmeha, ene same stvari, ki bi jo naredili brez slabe volje, nerganja, zavijanja z očmi, češ, »A zdaj pa še to … « Plaši me ta splošna naveličanost nad vsem! Da delamo zgolj in samo še tisto, kar je res »obvezno«, pa še tam iščemo bližnjice do kavča. 

Zakaj nam je danes vse prostovoljno tako zelo odveč? 

Kot razlog vedno privlečemo na dan preobremenjenost, prepolne urnike, preveč obveznosti, da imamo vsak dan preprosto preveč vsega, da ne zmoremo več, da se nimamo časa odpočiti, si oddahniti od neprestanega hitenja sem in tja. Morda je res tako. In morda je prav to opomin – ta vsesplošna naveličanost nam to govori – da bi bil že čas, da bi iz naših urnikov tudi kaj črtali. Tudi kaj »strašansko obveznega«, česa, kar »delajo vsi«, »kamor vsi grejo« in kaj, kar imajo naši otroci »tako zelo radi«, brez česar preprosto »ne gre«. Ker ne gre predvsem brez volje – te pa ni, kjer ni dovolj časa tudi za mir, nezaposlenost in neprofitna dejanja, kot je recimo igra z otrokom, pogovor, branje, molitev … Tako zelo smo navajeni biti zaposleni, da se zaposlimo tudi, ko se usedemo na straniščno školjko … 

Morda pa je krivo tudi to, da smo si – če uporabim mantro komercialnih radijskih postaj, ki noben dan ne pozabijo omeniti, kako daleč je še do vikenda – življenje zamislili kot »vikend življenje«, kot nekaj nujno »zabavnega«, se pravi, potrpimo skozi obveznosti, da bomo potem lahko žurali. Ker je delo nekaj slabega, ker je brezdelje nekaj dobrega. In se zato komaj vlečemo skozi delo, v glavi imamo »vikend«, ko bo »slabo« delo končno pri koncu. 

Bodimo zato pozorni na Marijino gesto: ta njen pravilno usmerjeni napor kaže na bistveno. Porabimo torej napor, ki smo ga sposobni, za bistvene, zelo pomembne stvari. Izčistimo med prazniki to bistvenost tudi za naše življenje, in prepoznajmo, koliko napora smo sposobni. Potem to pravilno uravnotežimo. Za Svetega Duha gre, ne pozabimo!

(misel ob 4. adventni nedelji, leto C)