Drama v Sveti družini

Pubertetniška epizoda Jezusa in njegove družine nam je lahko v poseben navdih, kako oblikovati naše družinsko življenje, posebno v najnapornejši dobi, torej v najstništvu naših otrok. 

Uporna puberteta 

Kakor vsem običajnim družinam se tudi sveti družini zgodi drama: najstnik Jezus postane upornik, ne samo, da se od njih oddalji fizično, ko kar pobegne od svojih staršev, to se začne dogajati tudi mentalno, očita jim, da ga ne razumejo, ker ga res ne. Saj ga tudi ne smejo. Kajti le tako se v otrocih začne poseben in potreben proces spoznavanja samega sebe kot samostojne osebe, ne vezane več na svoje starše, temveč na svojega Boga, lahko bi rekli, na tisto, kar je svetega njemu in ne nujno njegovim staršem – pa četudi je to dvoje ponavadi nekaj zelo sorodnega. 

Toda vseeno. Najstniki to morajo početi. Nujno je, da se tako postavijo na lastne noge, čeprav so te še precej majave. Ravno zato najstniki v nas, odraslih, iščejo svojega Boga, torej nekaj trdnega, stabilnega, na kar se je mogoče opreti in na kar je mogoče računati, da se ne bo spremenilo. Na vseh področjih novega, neznanega odraslega in samostojnega življenja so še zelo nevešči, zato morajo eksperimentirati – in pri tem uporabijo svoje starše. Tudi za konflikte, ki niso nič drugega kot njihov način samoizražanja. In pri tem potrebujejo svoje starše kot stabilne, odrasle osebe, ki jim najbolj pomagajo tako, da ob njihovih izpadih ostajajo mirni, znajo poslušati in so jim trden vzor za posnemanje. Da je res tako, kaže odziv pubertetniškega Jezusa, ki se je po konfliktu »vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.« (Lk 2,51) 

Trdni starši 

Kaj je torej naloga staršev v družini? 

Prvič, postaviti trden in topel dom za svoje otroke s svojimi vrednotami, ki smo jim zvesti tudi takrat, kadar za naše otroke postanejo pretesne. »Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem.« (Lk 2,41) Otrok potrebuje našo trdnost predvsem takrat, ko se mu ta upira. 

Drugič, posvetiti dovolj časa družinski mizi, torej prostoru srečevanja, ob katerem je vsak, posebno pa otrok, viden in slišan. »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« (Lk 2,48) Obrok je v življenju družine dogodek, ne le zadoščanje telesnim potrebam. Kajti kjer je družina povezana dve do tri ure na dan, otroški možgani sprožijo kemičen proces in proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov. Zato mora biti ta miza nekaj nedotakljivega, na njej ne sme biti elektronskih naprav, niti ne sme med nas pri njej vdirati karkoli podobno agresivnega, kar nas drug od drugega oddaljuje. 

Tretjič, vedno znova se od teh svojih otrok poslavljati, tako da jih izročamo Bogu, njihovemu, ne našemu Bogu. »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Da jih pogosto pokrižamo in se s tem odpovemo »lastništvu« nad njimi. Ko jim zaupamo oz. jim jih zaupamo Bogu, jim dajemo največ samozavesti in zaupanja vanje. 

Kot bi rekel K. Gibran: »Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati. Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj. Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.«

(misel na nedeljo Svete družine, leto C)