Nekdo kliče


Slepi Bartimaj, nekje sredi ulice, oprt na zid, s sklonjeno glavo, oči prazne, kot da gledajo, pa ne vidijo ničesar ... Se vam ne zdi ta prizor nekam znan? Meni se na vsake toliko časa spet obnovi, pridobi svežino in aktualnost, kot da ne bi hotel nikdar izginiti v pozabo: kadar sem pozen in grem po mestu, peš ali z avtom, vseeno je. Tam so nešteti bartimaji, ki čakajo in ne dočakajo ničesar. Ki so tam, čeprav mislimo, da jih ni nikjer.
Ne, ta podoba mi ne daje pred oči samo mladih, ki dobesedno ležijo na ulicah, v noči brez zvezd. Slepi Bartimaj je podoba vseh mladih najnovejšega »danes«. Mladih, ki imajo radi temne in sivo obarvane obleke. Mladih, ki največ svojega časa preživijo za ekranom. Mladih, ki jih je strah tišine in ki kričijo, ki tlačijo v svoja ušesa nekaj, kar bi jih povleklo v pozabo pred problemi časa. Mladih, ki gledajo, pa ne vidijo. In jih je strah.
Mi hodimo mimo. Vsak dan. Mimo svojih mladih. Mimo svoje prihodnosti. Toda: ali smo kaj drugačni od njih? So oni slepi, mi pa vidimo? Se oblačimo drugače? Delamo drugačne stvari? Bolj živimo svoje odnose? Se več pogovarjamo? Smo bolj ljudje? Ne. Samo v nečem smo si drugačni: oni kričijo, mi pa jih hočemo utišati. Ne poslušati, ampak utišati.
Sicer bi vedeli, kaj kričijo. Vedeli bi, da si ne želijo ne novih kavbojk, računalnikov, telefonov, čeprav imajo polna usta teh stvari. Vedeli bi, da njihova temačnost, beg od resničnosti, glasna glasba in čepenje pred ekranom ni nič drugega kot klic k rešitvi: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (Mr 10,47)
Naši mladi še niso slepi. Mi smo slepi, ko mislimo, da jih bo rešilo navezovanje na nas z vsemi mogočimi darili. Kot bi rekli Bartimaju, ki prosjači: »Ne kriči, saj ti bomo dali drobiž ...« Oni pa vidijo. Vidijo, da nimajo kaj videti. Da nimajo kaj živeti. Da vse skupaj nima pomena. Da je nekaj tako strahovito narobe.
Edino darilo, ki ga želijo od vas je, da bi imeli nekoga. Da bi jim nekdo pokazal nekaj, kar ne mine. Da bi jih nekdo ne cenil samo po uspehih, ampak po trudu. Da bi nekdo hodil z njimi. Da bi jih nekdo poslušal. Da bi jih imel nekdo rad, pa naj so še tako obupni. Da bi jim nekdo pokazal, kaj je smisel vsega tega življenja. Da bi jim nekdo ponudil nekaj, kar se ne zlomi, ne pokvari, ne splesni, kar se ne da kupiti in ne zapraviti. Nekaj, kar bi jim prineslo osebno zadovoljstvo in občutek koristnosti.
Je nekdo, ki lahko ozdravi njihovo slepoto, njihovo praznino, njihovo lakoto. In mi vemo Zanj. Torej je naša velika naloga, da jih popeljemo k Njemu, ki jih bo slišal, ki jih bo poklical, ki jim bo dal to, kar resnično potrebujejo, česar si želijo. Njega. Upanje. Priložnost.

Komentarji

  1. Res je, dajmo jim to, kar potrebujejo! Tako hvaležni so, če jih nekdo sprejme, posluša... Hrepenijo po živi vodi, po ljubezni, toplini, upanju...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar