Preskoči na glavno vsebino

Pod palcem


Ste bogati? Imate veliko premoženja? In kaj je vaše največje bogastvo?
Če ne bi bilo slednjega vprašanja poleg drugih dveh, bi se začeli živčno prestopati na mestu in gledati v tla. »No, ja, saj nekaj ga imamo ... Ravno prav,« bi rekli v zadregi. Revnejši zato, da ne bi razkrili svoje revščine, bogatejši pa svojega bogastva.

Zadnje vprašanje nas tolikokrat rešuje, ker ga ponavadi postavljamo, ko govorimo o nematerialnih stvareh. Saj vedno rečemo, da so otroci naše največje bogastvo. Toda pomislimo prav pošteno: kaj je v resnici naše največje bogastvo, tj. čemu namenjamo večino svojega časa in moči; čemu ali komu dajemo prednost; od česa bi se najtežje ločili; kaj je tisto, kar nam izoblikuje odločitve ...

Toliko za premislek, kaj je tisto v našem življenju, kar presega žezla, prestole, oblast, popularnost, zlato in srebro, kar je dragocenejše od zdravja in luči. Vse samo zato, da bi poskusili spoznati, kaj pravzaprav od nas, ki želimo hoditi za Njim, zahteva Kristus.

Ne, to ni kak klub, v katerem moraš poravnati svoje obveznosti in si potem »opravil«. Ne, ne gre samo zato, da obkljukaš, česar še nisi, kot npr. »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Ne. To ni kristjan. Tudi to ni mama, ne oče, niti sin ali hči, še manj prijatelj. Kdor samo opravlja dolžnosti, ne more biti nič od tega. Pravzaprav ne more biti niti človek. Kvečjemu je lahko robot.

Robotu pa manjka nekaj, kar mora imeti človek: srce. Srce, ki postane pravo srce šele takrat, kadar je sposobno narediti nekaj več, tisto »eno«, kar manjka: porabiti, porazdeliti drugim to, kar je v tvojem življenju največje bogastvo, pa čeprav gre tudi za tvoje otroke, uspehe, sposobnosti, za tvojo svobodo, noge, roke, ledvico, kostni mozeg ali kaj vem kaj še.

Kdor ni sposoben tega tveganja, kdor ni sposoben sprejeti te težke odločitve – in res gre za najtežjo odločitev, če se res moraš ločiti od tega, kar ti je bilo v življenju najdragocenejše – ta ne bo nikdar vedel, kaj pomeni resnično imeti rad. Kaj pomeni imeti življenje.

Toda: kako potem imaš življenje, če si pa izgubil to, kar ti je bilo več vredno kot življenje? Če si takorekoč izgubil življenje? Ne vem, kako gre to, a glede na to, kar so mi izročili predniki, skupaj z njimi in s Tistim, ki mi je naročil, naj tako govorim, ponavljam: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Razumete zdaj, od kod torej »stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje«?
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več