Odpri se

Veliko bolj kot kdajkoli prej nam je danes potrebna tišina.

Človek namreč ne ogluši od tišine, ampak od hrupa. Iz preprostega razloga: ker ga hrup nepomembnih stvari oddalji od sebe, od drugih, od Boga. In ko imaš prepolna ušesa hrupa, počasi pozabiš na to, kako zvenijo glasovi, ki bi jih moral slišati, pa jih ne. Potem zgrešiš tudi pot proti tem glasovom in kmalu si sredi največjega niča, ki se ga zaveš šele takrat, ko hrup utihne, ti pa ne veš, kaj naj s svojim življenjem.

Gluh si.

V taki izgubljenosti smo se znašli danes. Govorimo preveč, premalo pa poslušamo. Kajti hrup, ki nas oglušuje, ni samo tisti na cestah, v tovarnah, pisarnah, televizijskem šumenju. Hrup vsega tega se je preselil že v naša srca, da razmišljamo v smeri hrupa, ne pa v smeri tišine. Pravi hrup se danes imenuje individualizem. Vsak živi na svojem planetu, s svojimi željami, s svojim načrtom, ki ga ne želi spremeniti za nič na svetu. Ne poslušamo nikogar. Samo govorimo. V jeziku, ki ga nihče ne sliši in ga nihče ne razume.

Gluhonem si.

Zato je tako zanimivo, da je pravzaprav prvi korak poslušanja, da vidimo človeka, da ga opazimo v svojem življenju. To pa je mogoče le, če umolknemo v svoji trmoglavosti in se odpremo (»Efatá!«) tudi za druge predloge, za druge potrebe, za druge poglede.
Pot, ki jo mora človek opraviti, da pride do tega, je enaka kot pot gluhonemega, ki ga ozdravi Jezus. V celem evangeliju ne spregovori niti ene same besede. Umolkne. Samo posluša. Ker ne zna prav govoriti, dokler ne sliši Jezusove besede. V njej se skriva ozdravljenje in rešitev. V njej se skrivajo naše prave besede:

besede, ki so rojene iz poslušanja človeka in Boga.

Komentarji

  1. Se popolnoma strinjam z napisanim. Zato nimam kaj dodajati, ampak lahko le pohvalim pridigo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar