Preskoči na glavno vsebino

Vsako leto rajši!

Ona, 1.9.2009
Zdel se mi je kot zanimiv članek, pa ga ponujam tudi vam. Za morda kak razmislek več, kot se je ponudil avtorici.

September je tukaj in sem živčna. Pa malo neučakana, saj poznate to septembrsko stanje. Čakamo šolo.

Sploh pa mi je strah v kosti nagnala trditev iz zadnje knjige ameriškega vseznalca in družbenega teoretika Malcolma Gladwella, ki pravi, da otroci izgubijo največ znanja med dolgimi poletnimi počitnicami. Takrat zaradi celodnevnega norenja in pomanjkanja možganske vaje menda dobesedno puhti iz glav. Kar strašno, kajne? Ali pa tudi ne poleti pač deluje tista enajsta šola pod mostom, kjer se naučiš noreti in plezati po drevesih pa tudi veščin prepričevanja: recimo, kako prepričati starše in babice, da ti dovolijo vse mogoče, od popolnoma neprimerne in nevzgojne plastične pištole na proščenju v Turnišču do sladoleda pred kosilom in bedastega filma ob devetih zvečer.

Kdaj je biti starš postalo »starševanje«? Tako se je spraševala nabrita scenaristka in pisateljica Nora Ephron: starševanje je takrat, ko začnemo odpirati knjige, takoj ko dete posmrka, namesto da bi mu skuhali čaj in počakali, da prehlad mine. Ko merimo temperaturo v otroški sobi, namesto da bi se zanesli na svoj preživetveni instinkt. Ko bi otroku najraje prevezali oči, ko so na televiziji želve Ninja ali Terminator, ko z baleta hitimo na glasbeno šolo in vmes skoraj pozabimo na vstopnice za lutkovno predstavo, ko ob desetih zvečer z napol odprtimi vekami histerično šilimo barvice ... Vsak včasih malo staršuje, se pravi, da hoče biti boljši »starš« od vsakdanjih »mami« in »oči«.

Tečaji angleščine, računalništva, česar koli že so v vrtcu nekaj samoumevno pričakovanega. Menda tako želijo starši, zato jih je veliko vrtcev še pred kratkim ponujalo kar v dopoldanskem programu, ko naj bi se otroci sicer malo igrali, malo packali, malo peli pesmice, si bolj ali manj zlepa posojali igrače, česali punčke in gradili avtoceste v peskovniku. Vendar pa bi bilo škoda tega časa ne izrabiti za kakšno poučno dejavnost, ki bo prišla štiriletniku še kako prav tam pri štiriindvajsetih, v prvi službi. In potem malo po inerciji, ker tudi vsi drugi, malo pa zaradi strahu, da ne bi prav naš tega zamudil, otroka mimogrede pošiljaš na nekaj dodatnih izpopolnjevanj, ki jih najbrž ne potrebuje niti si jih ne želi.

Po drugi strani pa nas poslušanje želja šestletnika ne bi pripeljalo kam dlje od najbližje restavracije s hitro prehrano in devedeja z vesoljskimi monstrumi. Zato imamo starši nalogo, da jih od tega odvračamo. Včasih tudi takrat, ko nas mika, da bi jim popustili. Nekako tako, kot je bil v prejšnji Oni citiran Umberto Eco iz Mladine: »Včasih moramo reči ne, četudi nima nobenega smisla. Tako bodo vsaj nekega dne vedeli, da smo rekli ne.«

Prej ali slej se začnemo spraševati, do kod ima vse to smisel in koliko znanja lahko vlijemo v otroško glavo: če jih ne vozimo v glasbeno šolo, nas muči slaba vest, saj nikoli ne vemo, ali morda kakšnemu Pogoreliću ne zaviramo razvoja, če jih vozimo, pa tvegamo slabo vest, da jih bomo preforsirali in jim skazili otroštvo. Nekateri članki in zdravorazumsko razmišljanje nas pozivajo, naj jih za božjo voljo že pustimo, da se v miru preigrajo skozi otroštvo, hkrati pa nas druge raziskave pozivajo, naj otrokom omogočimo, da razvijejo svoje potenciale: otroška joga za pomirjanje, brazilski ples za sproščanje, borilne veščine za disciplino, balet za motoriko, jeziki so naložba za prihodnost, slikanje za ustvarjalnost, petje za muzikaličnost, golf ali tenis, ker ni nikoli prezgodaj, plavanje za lepšo držo, sabljanje, ker je ... no, sabljanje vendar, za tri mušketirje, recimo.

Začne se v plenicah ali še prej: s folno kislino, ko so še v trebuščku, in nadaljuje s sterilizatorji, igračami, ki spodbujajo razvoj od prvega tedna, s steklenimi ribežni za sadje, z novo prehransko doktrino vsakih pet let. Moj mož je iz generacije, ki je pri štirih mesecih pojedla rumenjak, jaz menda telečjo juho, naši otroci so pa šele v petem mesecu skrivaj okusili prvi miligram banane.
Vse te doktrine in obsesije se razvijejo zgolj iz želje, da bi jim dali najboljše za njihov razvoj. Na koncu pa se izkaže, da je morda bolj od načina pomeben namen. Naj se spremeni doktrina vsake tri leta, pa če iz stekleničke ali na prsih, z žvečilnimi in želvami Ninja ali z lesenimi kolesi in samo razvojno odobrenimi igračami, pa če s stotinami krožkov ali samo z žogo na dvorišču. Vsako leto znova vidiš vse te otroke, kako septembra stopajo skozi težka šolska vrata, ki jih zmeraj laže odrinejo, in takrat na šolskih stopnicah ugotoviš, da se staraš in rasteš tudi sam in da kar koli že pravi ta ali ona ali katera koli od sto doktrin je prav. Glavno, da je namen isti.

Valentina Smej Novak

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n