Zardevanje


On govori o nerazumljivih stvareh. Govori o majhnosti, o služenju, o zavestnem sprejemanju in odločanju za to, o trpljenju, o nemogočih temah, o katerih že tako slišimo preveč, pa tudi o rešitvi vsega tega in da je vse to potrebno, da je del poti, del zorenja, del, brez katerega ne gre.

Mi ga vsako nedeljo poslušamo, kimamo, večinoma vse skupaj zavestno ali nezavestno preslišimo. Če pa ga že kdo pozorno posluša in je iskren, si misli, da bi moral biti nor, če bi ga kdo hotel jemati resno. Že preveč zgodb, ki smo jih doživeli, oporeka njegovim besedam.

Potem pa tista njegova vprašanja. Tista njegova nenehna vprašanja, ki se zvrstijo kar tako, v sosledju življenja. Vprašanja, ki jih prinesejo vsakdanji dogodki, načrtovani, izrojeni in nehoteni, še posebno slednji: Kam? Zakaj? Kako? Res?

Samo zardimo. Saj on ve, da so naši pogovori drugačni. O dosežkih, o zaslužkih, o prvenstvih, o načrtih, kako biti prvi na cesti in v kuhinji, prvi pri številu mladih v Stični, prvi v diplomah in pri krompirju ...

Pogovori ... Ki ne dajo odgovorov. Morda prav zato ne, ker se pri načrtovanju uspehov in pogovoru o njih tako radi oddaljimo od realnosti in resnice. Kjer pa ni te dvojice, ni življenja. In tudi ne odgovorov na vprašanja, ki nam jih zastavlja.
Kje potem najti odgovor, če ne v uspehih, dosežkih, prvenstvih? Mar v porazih? Izgubljanju? Morda. Pot je za vsakogar drugačna. A način, kako iskati odgovore, je za vse enak: biti zvest v tem, kar si. Odigrati svojo vlogo korektno, vztrajati in čakati na odgovor, ki pride kmalu zatem. Ali kot pravi Jezus: služiti v tem, kar si. Biti za druge, ker v tem najdeš resnico o sebi in o svoji nalogi v življenju.

Če ne verjameš, poskusi. Saj ni tako težko. Samo ... ne računaj na uspeh. Ne zrase vsako seme, ki ga posejemo. Kakšno pa že.

Komentarji