Hudičevo seme odvisnosti

Ona, 1. 9. 2009
Še en zanimiv članek iz One tega tedna, ki ga lahko vzamemo za pretiravanje ali pa za opomin. Vsaka ost je dragocena, seveda.

Pomislite, kdaj ste šli nazadnje od doma brez prenosnega telefona. In kolikokrat v minuti osvežite ikono s prihajajočo elektronsko pošto? Se pravi, med službenim časom? Strokovnjaki razlagajo, da pošiljanje in prejemanje telefonskih sporočil in e-pošte hranita ego. Podobno je s čezmerno dovzetnostjo za internet. Če si dneva ne morete zamisliti brez spletnih računalniških iger, morebiti pisanja bloga, prebiranja forumov in podajanja komentarjev, brskanja po vsebinah z glasbo in filmi ter vas zadovoljujejo zgolj virtualni stiki na straneh za mreženje – je znak za alarm. Pogovarjali smo se z zdravnikom Mihom Kramlijem iz Nove Gorice, ki se edini v Sloveniji ukvarja z odvisnostjo od interneta.
OTROČJE PASTI ZA ODRASLE
»Nikoli nisem skrivala, da tu in tam podležem kakšni odvisnosti,« je pred leti v znanem slogu zapisala Desa Muck. »Ko sem od prijateljice dobila neko debilno igrico, so bili otroci k sreči na počitnicah in sem bila sama doma. Kljub temu pa sem si zaradi nje skoraj uničila življenje. Bila je res najbolj preprosta in trapasta igrica, kar jih je. Ampak tako lepo je zvončkljalo, ko sem podirala barvna polja, ki sem jih označila, in vsakič so bila drugače razporejena, da se nisem mogla odtrgati od nje. Mislim, da takrat edinkrat zaradi nje ni izšla moja kolumna v Oni … Naslednji dan sem odpovedala pomemben sestanek z lažjo, da sem zbolela, in zaradi tega izgubila dober biznis. Agonija pobebavljanja z igrico je trajala tri dni, v katerih skoraj nisem spala, kadar pa sem zaprla vnete in utrujene oči, so se mi prikazovala barvna polja. Komolce sem imela odrgnjene do krvi, ker sem jih drsala po robu mize zaradi gibov z miško, kašljala pa sem še tedne, ker sem pokadila nekaj sto cigaret na dan. Tretji dan sem igrico med božjastnimi krči in ihtenjem zbrisala …«
VSE Z ENIM KLIKOM
Že zdavnaj niso samo otroci tisti, ki so priklopljeni na peklenski stroj, v resnici je čedalje več odraslih ujetih v pasti spletnega prostora. A vendar so pomembni prav najmlajši. Celodnevni dostop do sveta, različne oblike komunikacije in možnosti navezovanja stikov, pridobivanje informacij, gledanje filmov, poslušanje glasbe in še dosti več – vse je na dosegu enega klika. Biti »priklopljen« pomeni imeti ves svet in univerzum informacij v prstu, ki drsi po tipkovnici. S tem ni nič narobe, problematično je, ko računalniki in kibernetični prostor postanejo nadomestek za resnično življenje. V nasprotju z Deso Muck večina Slovencev ne jemlje resno čezmerne uporabe računalnika niti problema ne prepoznava. »Nobenega dvoma ni, da nenadzorovana uporaba vsebin na spletu lahko zasvoji. Kdor to zanika, nima dovolj podatkov ali ne želi videti resnice,« pove Miha Kramli, psihoterapevt, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v novogoriškem zdravstvenem domu. Z zdravljenjem odvisnosti od svetovnega spleta se ukvarja pet let in je eden redkih strokovnjakov pri nas, ki delujejo na tem področju.
KOLIKO? KDAJ? KDO?
Strašljivo je, da so v Sloveniji najpogostejši uporabniki medmrežja otroci, stari od 10 do 15 let (90 odstotkov je rednih uporabnikov) in mladi od 16 do 24 let (89 odstotkov rednih uporabnikov). Če gre verjeti statistiki, si ga želijo uporabljati pogosteje, sicer največ deskajo po forumih, klepetalnicah in blogih, pregledujejo elektronsko pošto, igrajo spletne igre in prenašajo vsebine z medmrežja. Kar 79 odstotkov uporabnikov išče na spletu druge informacije, malo manj kot polovica jih pridobiva novo znanje. »Dejstvo je, da je treba postaviti mejo, do katere računalnik uporabljamo za sprostitev,« pravi Miha Kramli. »Priporočena časovna omejitev je od 30 do 60 minut na dan. Starši nikakor ne moremo biti pomirjeni, da otrok preživi vse popoldne ali celo dan za računalnikom, ker ga – podobno kot droga – uničuje. Niso redki posamezniki, celo vsak dan se srečujem z njimi, ki jih moti dnevna svetloba, ker se mesece, celo leta ne ganejo iz hiše; težko se sami prehranjujejo, imajo spominske blokade, ne nadzirajo izločanja urina,« opisuje Miha Kramli.
VIRTUALNA PRIJATELJSTVA
Zakaj internet zasvoji? Ključni sta komunikacija in zabava. Na spletu je ogromno možnosti za navezovanje stikov – vsak lahko v vsakem trenutku najde družbo, ki mu ustreza. To je tako imenovani socialni vidik svetovnega spleta: ustvarjanje stikov, ko lahko določena skupina ljudi s podobnimi nazori in zanimanji izraža svoja mnenja in – »se druži«. Vse to utegne pahniti v odvisnost. »Z zatekanjem v virtualni svet zasvojenec načelno nikogar ne moti, pri tem pa še vseeno doživlja določeno ugodje, ki mu v osnovi manjka,« meni teoretski psihoanalitik, mislec in svetovalec mag. Roman Vodeb. »Odvisni postanejo ljudje, ki niso srečni oziroma se ne čutijo dovolj ljubljenih. Pomanjkanje ljubezni in topline najbližjih ustvarja možnosti za različne oblike zasvojenosti. Virtualna prijateljstva so vir ugodja, ker posameznik dobi občutek, da ga nekdo potrebuje, sam pa lahko vrača določeno obliko ljubezni, naklonjenosti, za kar ima vsak dispozicijo iz otroštva.«
ČEDALJE VEČ NEKEMIČNE ODVISNOSTI
Tako kot kemična zasvojenost ima tudi zasvojenost z določenimi »opravili« posledice: pojavi se abstinenčna kriza. Eden od pacientov, ki se zdravi pri Mihi Kramliju, je razbil družinski avto z macolo, ko so mu onemogočili dostop do interneta. »Delež nekemičnih odvisnosti se v zadnjem času skokovito povečuje,« pravi Miha Kramli. Od 487 odvisnikov, s katerimi dela, jih je 161 zasvojenih z internetom in igrami na srečo, preostali s kemičnimi drogami. »Zdravljenje je kombinacija individualne, družinske, partnerske ali skupinske terapije. Za uspeh je potreben najmanj en obisk na teden, zdravljenje traja vsaj šest tednov, odvisno od posameznika. Če starši prepoznajo problem pravočasno, je pomoč učinkovita. Če je zasvojenost razvita, je potrebno postopno odvajanje, torej prepoved določenih spletnih vsebin, saj bi takojšnja opustitev oziroma prepoved interneta v celoti povzročila popoln zlom posameznika.« Odmerki se, podobno kot pri drogi, postopno zmanjšujejo.
KDO SE DOTIKA ŽENE?
Kdaj uporaba interneta z vsemi razsežnostmi preraste v zasvojenost? »Nedopustno je, denimo, da računalnik prevzame vlogo, ki mu v družini ne pripada,« poudari Miha Kramli. »Ni redko, da je partner dlje pred zaslonom in je bolj občutljiv za dogajanje na njem kot za razmerje s partnerico. Sploh ne opazi, da se drug dotika žene. Takoj pa ve, da je bil eden od članov družine na njegovem računalniku. Občutljivost zanj je v tem primeru zelo pretirana.« O patološki rabi govorimo, ko človek opušča aktivnosti, ki jih je prej rad počel, samo zato, da je lahko za računalnikom. »Pogosto se ukvarjam s primeri, ko nekdo ne obišče soseda, brez posebnega napora pa z njim ure dolgo razvija pogovor prek monitorja,« pravi Miha Kramli. »Kot starši moramo paziti, da računalnik ne uniči komunikacije iz oči v oči. So namreč družine, kjer starši celo žepnino pošiljajo prek spleta. Patološka raba se zazna tudi, ko se zaradi čezmerne rabe računalnika začne spreminjati osebnost človeka. Postaja zadirčen, redkobeseden, zapira se v svojo sobo, razdražljiv je in agresiven. Skratka, spreminja se. Neka mati mi je, denimo, zaupala: Bojim se biti sama s sinom, saj me je že vrgel ob zid, ko sem prosila za pomoč, on pa je bil takrat v svojih programih. Vse več družin opozarja, da je nevarno živeti z odvisnikom od računalnika, ne glede na njegovo starost.«
ŽIVI STIK JE NENADOMESTLJIV
Strokovnjaki, ki proučujejo pretirano uporabo interneta, navajajo, da je za razvoj motnje dovzeten vsak. »Človeka obvladuje načelo ugodja oziroma užitka,« pove Roman Vodeb. Miha Kramli je, denimo, v ordinaciji sprejel šestdesetletno gospo. Pripeljali so jo njeni otroci, ker je bila vseskozi v spletnih igralnicah, stanovanje pa je imela pod hipoteko. Sogovornik dodaja, da čedalje več ljudi potrebuje strokovno pomoč tudi zaradi preveč kratkih tekstovnih sporočil. »Sporočila po prenosnem telefonu umetno ustvarjajo določene potrebe,« poudarja Miha Kramli. »Neko dekle pripoveduje, da si ne more predstavljati življenja brez mobilnega telefona niti eno uro. Vsak mesec izmenja nekaj tisoč sms-sporočil. Plačilo storitev pri marsikaterem mladostniku presega 400 evrov na mesec. Starši so 'osužnjeni' med plačilom in otrokom.«
KO STARŠI ZASVOJIJO OTROKA
Žal so mnogokrat prav starši tisti, ki vplivajo na razvoj vedenja svojih otrok v najzgodnejšem obdobju, namesto da bi hudičevo seme odvisnosti od sodobnih tehnologij zatrli v kali. Kako? Namesto bližine in ljubezni jim ponudijo mobilni telefon in računalnik. »Pri mobitelu je dobro vedeti, da preveč intenzivna uporaba lahko vodi v nezanimanje za stanje bližnjega. Če, denimo, pokličem hčerko petkrat na dan, pogovor za nekaj ur pomiri starševsko nujo po tem, da vem, kje je, kako se počuti … Vsakodnevno ponavljanje takega stika vodi v nevednost o tem, kaj se dogaja s hčerko. Sčasoma se izgubi tudi interes starševskega nadzora nad otrokom,« pove Miha Kramli. Sogovornik doda, da je živ stik nenadomestljiv. Mobitel ne more nadomestiti objema, nasmeha, pogleda. Je le servis za sporočanje nepričakovanih dogodkov. »Bistvo sodobne komunikacije je v posredovanju podatkov, informacij, in ne v prevzemanju vloge družinskih odnosov.«
VOJNA NAPOVED
Internet je del vsakdanjega življenja in njegovi uporabi se je nemogoče izogniti. »Nihče ne napoveduje vojne rabi računalnika,« poudarja Miha Kramli. »Bistvena je varna uporaba.« Po pogovorih s starši in mladostniki, s katerimi se srečuje, ve povedati, da večina mladih preživi za njegovim zaslonom nekaj ur na dan. »Če ne bo dovolj usposabljanja za pravilno rabo računalnika, lahko v kratkem pričakujemo, da se bo število nekemičnih odvisnosti izenačilo s kemičnimi. Tudi število smrtnih primerov zaradi nekemične odvisnosti bo dohitelo število smrti zaradi kemične odvisnosti. Če ne bomo oblikovali preventivnih ukrepov, lahko pričakujemo pandemijo nekemičnih zasvojenosti.«
RESNIČNOST
Dejstvo je, da so se načini komuniciranja in socializacije korenito spremenili. Kaj se nam obeta? Bomo v prihodnje samo še s klikom pokazali osebi, da jo imamo radi? Bodo vroče poljube nadomestili virtualni kissi? Lahko sploh še kaj ukrenemo ali bomo živeli v izolaciji virtualne prihodnosti? »Trdna in harmonična družina z ljubečimi starši naseljuje v otroke temelje trdne osebnosti. Človek, ki zraste v takšni družini, bo v odraslosti hrepenel po klasični ljubezni in fizičnem stiku, po seksualnosti – in pri tej zdravi libidinalni tendenci ga ne more nič zaustaviti,« meni Roman Vodeb. V tem kontekstu so odločilni moški. »Problem današnje družbe, zlasti slovenske, pa je, da se moški ne znajo možato vesti niti zrelo dvoriti in si poiskati primerne partnerice. Jasno, številne ženske so potem zbegane in morda pristanejo celo v spletni oziroma lažni realnosti, seveda z nezavednim upanjem, da bodo končno dobile pravega moškega, princa na belem konju.«

Piše: Klavdija Miko

Komentarji