Duohtar pod mus!


Nekoga »pohujšati«. Se nam ne zdi ta beseda nekaj, kar je še pravkar ležalo na podstrešju, med pozabljeno kramo prejšnjega stoletja? Morda jo je kdo še uporabil zato, da je na usta privlekel nasmehe. Saj nam je namreč vsem bolj ali manj jasno, da smo »pohujšanja« takšnih pomenov, kot so nam jih predale babice, že davno prerasli.

A glej to čudo, danes Jezus spet stopi na plano s to starinsko besedo. S starinskim namenom: v nas poskuša s »pohujšanjem« ¬vzbuditi pohujšanje ... Kot vedno, ko nam kdo predlaga, naj pometemo pred svojim pragom. Kot vedno, ko nam nekdo prinese na pladnju resnico. Da bi se zavedli, da so še vedno stvari, ki nas ubijajo ali ki nas odvračajo od tega, da bi bili ljudje.

Resnica je težka stvar. Resnica o naših rokah. Rokah, ki znajo grabiti, ne pa božati; ki znajo šteti, ne pa deliti; ki nam jih je škoda ožuljiti. Resnica o nogah. Nogah, ki se bojijo izpostaviti, ki ne želijo voditi, ki jim je ljubši počitek kot hoja po strmini. In najtežja: resnica o očeh. Očeh, ki gledajo in si želijo. Očeh, ki najprej delajo za to, da bi jih drugi videli. Očeh, ki ne vidijo drugega kot sebe. Bolje je biti hrom in slep, kot imeti tako telo, to vemo. In vendar ...

In vendar si ga sami želimo. Mislimo, da naši otroci potrebujejo na tisoče dejavnosti, da morajo biti virtuozi in mojstri žoge in loparja, da so naše oči zadovoljne. Ker iščejo uspeha, priznanja, prvenstva. Ker si želijo videza, ne pa tega, kar je skrito, a pomembnejše. *Mislimo, da potrebujejo čimveč stvari, ne pa ljubezni. Mislimo, da potrebujejo več sposobnosti, več znanj, ne pa več časa ... Kako so zadovoljne naše roke, naše noge, naše oči ... Ker so popolne? Ker se nam zdijo popolne?

Človeška popolnost morda prinaša vstop na stolpnice uspeha, nikakor pa ne k sreči. Tudi ne k človeku, ker nam grejo popolneži na jetra, tudi ne k sebi, ker nikakor nismo takšni, niti k Bogu, ker pri njem vsaka popolnost izzveni.

Pri Bogu ni popolnih ljudi. Niti ne morejo biti. So samo tisti, ki so spoznali, kaj jih pri tem, da bi dosegli Boga in samega sebe, ovira. Samo tisti, ki so bili sposobni biti do sebe brezkompromisni. Samo tisti, ki so spoznali, da ukleščeni v ponos, v nevoščljivost, v zapoved uspeha, v zlo, nimajo prihodnosti. Samo tisti, ki so si upali vse stvari, ki so jih delale za sužnja, odtrgati – pa čeprav so jim govorili, da delajo napako. Pa čeprav so si to govorili tudi sami.

To so ljudje, ki tega niso naredili samo zaradi sebe in svoje sreče, ampak tudi zaradi »malih«, pred katerimi stojijo. Ki so zmogli premagati samega sebe in narediti to, kar so vedeli, da je treba narediti, da ne bi pohujšali katerega teh malih, ki še ne vedo, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.

Naša odgovornost je velika. Naši cilji so njihove ceste za življenje. Če mi ne znamo videti bolezni, napake, kako jo bodo znali oni?

Odrežimo čimprej. Čas je kratek.

Komentarji

  1. Se popolnoma strinjam. Če hočemo biti srečni, se moramo nekako odpreti, saj drži, da se sami ne moremo zveličati. Zazrti sami vase in v ta sedanji trenutek in užitke tega sveta, se več ne oziramo po pridobitvi nekega drugega sveta, kamor nas mora priti čim več. Če pa že mislimo na oni drugi svet, skušamo obračunati s konkurenco, ki je gotovo slabša od nas, ne tako pristna... Toda "v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč", dovolj za vse, če si pomagamo med seboj, da pridemo do tam. In ni lahka pot - marsikaj je treba odrezati in se odločiti le za bistveno, da pridemo tja.

    OdgovoriIzbriši
  2. ha ha.. posrečn naslov :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar