Preskoči na glavno vsebino

Duohtar pod mus!


Nekoga »pohujšati«. Se nam ne zdi ta beseda nekaj, kar je še pravkar ležalo na podstrešju, med pozabljeno kramo prejšnjega stoletja? Morda jo je kdo še uporabil zato, da je na usta privlekel nasmehe. Saj nam je namreč vsem bolj ali manj jasno, da smo »pohujšanja« takšnih pomenov, kot so nam jih predale babice, že davno prerasli.

A glej to čudo, danes Jezus spet stopi na plano s to starinsko besedo. S starinskim namenom: v nas poskuša s »pohujšanjem« ¬vzbuditi pohujšanje ... Kot vedno, ko nam kdo predlaga, naj pometemo pred svojim pragom. Kot vedno, ko nam nekdo prinese na pladnju resnico. Da bi se zavedli, da so še vedno stvari, ki nas ubijajo ali ki nas odvračajo od tega, da bi bili ljudje.

Resnica je težka stvar. Resnica o naših rokah. Rokah, ki znajo grabiti, ne pa božati; ki znajo šteti, ne pa deliti; ki nam jih je škoda ožuljiti. Resnica o nogah. Nogah, ki se bojijo izpostaviti, ki ne želijo voditi, ki jim je ljubši počitek kot hoja po strmini. In najtežja: resnica o očeh. Očeh, ki gledajo in si želijo. Očeh, ki najprej delajo za to, da bi jih drugi videli. Očeh, ki ne vidijo drugega kot sebe. Bolje je biti hrom in slep, kot imeti tako telo, to vemo. In vendar ...

In vendar si ga sami želimo. Mislimo, da naši otroci potrebujejo na tisoče dejavnosti, da morajo biti virtuozi in mojstri žoge in loparja, da so naše oči zadovoljne. Ker iščejo uspeha, priznanja, prvenstva. Ker si želijo videza, ne pa tega, kar je skrito, a pomembnejše. *Mislimo, da potrebujejo čimveč stvari, ne pa ljubezni. Mislimo, da potrebujejo več sposobnosti, več znanj, ne pa več časa ... Kako so zadovoljne naše roke, naše noge, naše oči ... Ker so popolne? Ker se nam zdijo popolne?

Človeška popolnost morda prinaša vstop na stolpnice uspeha, nikakor pa ne k sreči. Tudi ne k človeku, ker nam grejo popolneži na jetra, tudi ne k sebi, ker nikakor nismo takšni, niti k Bogu, ker pri njem vsaka popolnost izzveni.

Pri Bogu ni popolnih ljudi. Niti ne morejo biti. So samo tisti, ki so spoznali, kaj jih pri tem, da bi dosegli Boga in samega sebe, ovira. Samo tisti, ki so bili sposobni biti do sebe brezkompromisni. Samo tisti, ki so spoznali, da ukleščeni v ponos, v nevoščljivost, v zapoved uspeha, v zlo, nimajo prihodnosti. Samo tisti, ki so si upali vse stvari, ki so jih delale za sužnja, odtrgati – pa čeprav so jim govorili, da delajo napako. Pa čeprav so si to govorili tudi sami.

To so ljudje, ki tega niso naredili samo zaradi sebe in svoje sreče, ampak tudi zaradi »malih«, pred katerimi stojijo. Ki so zmogli premagati samega sebe in narediti to, kar so vedeli, da je treba narediti, da ne bi pohujšali katerega teh malih, ki še ne vedo, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.

Naša odgovornost je velika. Naši cilji so njihove ceste za življenje. Če mi ne znamo videti bolezni, napake, kako jo bodo znali oni?

Odrežimo čimprej. Čas je kratek.

Komentarji

  1. Se popolnoma strinjam. Če hočemo biti srečni, se moramo nekako odpreti, saj drži, da se sami ne moremo zveličati. Zazrti sami vase in v ta sedanji trenutek in užitke tega sveta, se več ne oziramo po pridobitvi nekega drugega sveta, kamor nas mora priti čim več. Če pa že mislimo na oni drugi svet, skušamo obračunati s konkurenco, ki je gotovo slabša od nas, ne tako pristna... Toda "v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč", dovolj za vse, če si pomagamo med seboj, da pridemo do tam. In ni lahka pot - marsikaj je treba odrezati in se odločiti le za bistveno, da pridemo tja.

    OdgovoriIzbriši
  2. ha ha.. posrečn naslov :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n