Čudež

Moja zadnja novogoriška pridiga


Včasih me zgrozi, kadar se poskušam zavedati, v kako odgovoren poklic sem stopil. Ko zagledam širokost njiv in prostranost morja, ki stoji pred mano, da pojdem čezenj. Grozljivo je predvsem to, da stojiš pred množico lačnih ljudi in ne veš, kaj bi jim ponudil. Ker so tvoje roke prazne dejanj in tvoja usta prazna besed. Groza bi me bilo, če bi bil sam.

A potem se – kdove odkod – pojavi nek deček s petimi hlebi in dvema ribama. Darilo, lepo in čudovito darilo, »a kaj je to za toliko ljudi?« Nemogoče. Nemogoče za človeške oči, ki bi se skrile v svoji revščini in jokale. Jokale, ker imajo tako malo in bi rade več. Vedno več. Pa ni.

Groza bi me bilo, če bi bil sam.

K vam sem prišel v strahu in negotovosti. Zaradi revščine, ki sem jo prinesel s seboj. In glej, kako se lahko človekova ničvrednost spremeni v obilen blagoslov. Revščina postane bogastvo. In človek gleda in strmi in ne more verjeti čudežu, ki se odvija pred njegovimi očmi. Samo – če je Bog vmes. Potem je vse, kot mora biti.

Ta čudež je zame Nova Gorica.

Hvaležen sem Bogu za ljubezen, ki sem jo prejel pri vas, hvaležen sem za vse vas, da sem vas smel srečati, za vaše sprejemanje, potrpljenje in odpuščanje. Hvaležen sem za prav vsak dan, ki sem ga prejel v dar, in za vaše prijateljstvo, ki je vsakega od njih naredilo za velik čudež. Prišel sem reven, in glej, odhajam bogat. Neizmerno bogat. Hvala vsem in vsakomur posebej.

Pri vas sem se namreč naučil dragocenega nauka: da pravzaprav ni bistvo v tem, koliko kruha imaš, temveč kaj z njim počneš. Da ni pomembno, kaj daješ, ampak da daješ, in da to, kar daješ, daješ v celoti, popolnoma. Da ni bistvo v uspehu, ampak v pripravljenosti, v zvestobi. In preden odidem, bi vam rad položil na srce: bodite zvesti, zvesti samemu sebi in ljudem okrog vas, svoji odločitvi in svojim vrednotam; bodite zvesti v miru in v boju, v veselju in žalovanju; bodite vseskozi pripravljeni, da DAJETE, kar imate, in Bog bo pomnožil vašo pripravljenost, da boste dobili več, kot ste podarili. Kot jaz.

Komentarji

  1. Ja, kar težko se je sprijaznit s to tvojo "zadnjo". In da naših nedeljskih srečanj ne bo več, je včeraj tako kruto zazvenelo. Res po pravici rečeno, lepo je bilo skočit k sosedom... ker so bile tam maše drugačne, umirjene, predvsem pa sporočilne. Kot za posladek zaključka nedeljskega dne. A tako pač je.. Privoščit moramo tudi drugim, da te spoznajo! Jaz pa si želim, da te bom v prihodnje vsaj brala in upam, da te lepe navede tudi v novem kraju ne boš zanemaril. Hvala že v naprej, da ja bo! ;)

    V naslednjih dneh in tednih pa Marko veliko korajže in naj te spremlja veliko pristnih pogledov in dotikov teh, ki se bodo od tebe poslavljali in še več onih, ki te bodo sprejemali.

    Lp, Mateja

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, kej ni zanimiv moj zavetnik? Nekaj je nekaj in nič ni nič - s tistega nekaj pa lahko Bog napravi čudovite reči, če se mu le odpremo, kajti on sam to želi!

    Upam, da boš šje hwdu na fucbal ob ndjlah - sej prow tolko dlč pej spjt ni, ne?

    OdgovoriIzbriši
  3. no, Marko... Rekel sem ti, da boš doživel spremembo v NG. Do tu se je uresničilo. Lahko, da to tudi ni bila zadnja pridiga v NG. :D

    OdgovoriIzbriši
  4. čawči ng

    mihael

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar