Prvi korak: stopiti z vrtiljaka


Nekateri že vzhičeno ploskajo, da se bliža najlepši čas leta. »Veseli december« mu pravijo. Drugi prestrašeno pogledujejo, ali ga bodo letos tudi preživeli, čeprav je denarnica tanjša kot lani. A vrtiljak se je že začel vrteti in hitro, hitro je treba kupiti karto in se pognati nanj.

Joj, krasota! Okoli nas se vrtijo lučke vseh barv in okraski nezamišljivih oblik, smrečje visi na vsakem koraku in vse je nasploh dobro in lepo, vključno z najprijetnejšo, najbolj domačo glasbo, pripravljeno prav za ta čas. Da vsaj malo postavimo na rob skrbi poln vsakdanjik, si nalijemo kuhanega vina in se za mesec dni zavijemo v pravljico. V prijeten dremež, ki se bo končal z jutranjim mačkom 1. januarja.

A kaj, če naenkrat elektrike zmanjka in se vsa mašinerija »veselega decembra« naenkrat ustavi? Kaj, če nas preseneti in se razgali s svojo praznoto? Kaj, če kdo odpre naša darila in odkrije, da so prazna?

»Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka.« (Lk 21,34)
Bolje rečeno: da nas tista noč ne ujame nepripravljene. Brez svetilk, brez luči. Samo s povešenim obrazom in nerabno karto za vrtiljak.

Prva luč je ODLOČITEV. Odločitev, ki mora narediti naš uvod v »čas za dobro«. V advent, ki ni čas utapljanja žalosti, pijančevanja, drogiranja, temveč čas trdega dela: čas prižiganja luči. Čas, ko se mora večajoča se tema srečati z večajočo se lučjo. Čas, ko moramo postati spet občutljivi na temo, spet občutljivi na praznoto sveta (ki jo danes najlepše kaže prav široko gledana in komentirana »Kmetija slavnih«), da se bomo takrat, ko pride LUČ, zmogli vzravnati in dvigniti svoje glave; da nam pogled ne bo obvisel na tem, kar porablja naše moči v prazno.

A za to se je treba ODLOČITI. Odločiti se DANES. Odločiti se, da bomo prižigali luč v svojih srcih in ne samo na adventnih vencih. Da jo bomo prižigali zase in za ljudi – na edini možni način: »čujte in vsak čas molíte ...«

Komentarji

  1. Kam torej oziroma h komu ko ugasnejo luči? Nič ali Jezus Kristus?

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepa nedeljska misel, Marko! Ob veselem decembru, da ugasnejo luči? Kam gremo, seveda h jezusu Kristusu.
    Res je, da imejmo pripravljeno olje za svetilke, če nam slučajno ugasne.
    Ravno sedaj grmi okoli nas, in smo brez elektrike že pol ure (imamo občutljiv FIT v omarici na hodniku). Hvala Bogu, da imam napolnjene baterije za računalnik, da ti pišem.
    Pa ne zameri za moje komentiranje, da nam je zmanjkalo elektrike. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. v cerkev grem rada, ko je ta prazna. Razen decembra! Takrat me tisti, ki iščejo v njej mir, ne motijo...
    Pri samem obredu se mi zdijo prav pridige izjemnega pomena. Včasih, ko poslušam duhovnika, ki pripoveduje z enoličnim in monotonim glasom (tistega, ki vas uči retorike, bi pogosto za ušesa!!!)me zamika, da bi se oglasila in rekla, ej, malo več energije, uporabi roke, mimiko obraza, barvo glasu! pridiga bi morala biti "zgodba", udarna, zanimiva, a ne preveč moralizirana, ker potem izgubi na vrednosti, na vsebini. Zlasati še, če so primeri privlečeni za lase...Mogoče kdaj prifrčim čez grič in vam prisluhnem
    :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar