Preskoči na glavno vsebino

Prvi korak: stopiti z vrtiljaka


Nekateri že vzhičeno ploskajo, da se bliža najlepši čas leta. »Veseli december« mu pravijo. Drugi prestrašeno pogledujejo, ali ga bodo letos tudi preživeli, čeprav je denarnica tanjša kot lani. A vrtiljak se je že začel vrteti in hitro, hitro je treba kupiti karto in se pognati nanj.

Joj, krasota! Okoli nas se vrtijo lučke vseh barv in okraski nezamišljivih oblik, smrečje visi na vsakem koraku in vse je nasploh dobro in lepo, vključno z najprijetnejšo, najbolj domačo glasbo, pripravljeno prav za ta čas. Da vsaj malo postavimo na rob skrbi poln vsakdanjik, si nalijemo kuhanega vina in se za mesec dni zavijemo v pravljico. V prijeten dremež, ki se bo končal z jutranjim mačkom 1. januarja.

A kaj, če naenkrat elektrike zmanjka in se vsa mašinerija »veselega decembra« naenkrat ustavi? Kaj, če nas preseneti in se razgali s svojo praznoto? Kaj, če kdo odpre naša darila in odkrije, da so prazna?

»Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka.« (Lk 21,34)
Bolje rečeno: da nas tista noč ne ujame nepripravljene. Brez svetilk, brez luči. Samo s povešenim obrazom in nerabno karto za vrtiljak.

Prva luč je ODLOČITEV. Odločitev, ki mora narediti naš uvod v »čas za dobro«. V advent, ki ni čas utapljanja žalosti, pijančevanja, drogiranja, temveč čas trdega dela: čas prižiganja luči. Čas, ko se mora večajoča se tema srečati z večajočo se lučjo. Čas, ko moramo postati spet občutljivi na temo, spet občutljivi na praznoto sveta (ki jo danes najlepše kaže prav široko gledana in komentirana »Kmetija slavnih«), da se bomo takrat, ko pride LUČ, zmogli vzravnati in dvigniti svoje glave; da nam pogled ne bo obvisel na tem, kar porablja naše moči v prazno.

A za to se je treba ODLOČITI. Odločiti se DANES. Odločiti se, da bomo prižigali luč v svojih srcih in ne samo na adventnih vencih. Da jo bomo prižigali zase in za ljudi – na edini možni način: »čujte in vsak čas molíte ...«
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)29. 11. 09, 11:41

    Kam torej oziroma h komu ko ugasnejo luči? Nič ali Jezus Kristus?

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik30. 11. 09, 23:05

    Lepa nedeljska misel, Marko! Ob veselem decembru, da ugasnejo luči? Kam gremo, seveda h jezusu Kristusu.
    Res je, da imejmo pripravljeno olje za svetilke, če nam slučajno ugasne.
    Ravno sedaj grmi okoli nas, in smo brez elektrike že pol ure (imamo občutljiv FIT v omarici na hodniku). Hvala Bogu, da imam napolnjene baterije za računalnik, da ti pišem.
    Pa ne zameri za moje komentiranje, da nam je zmanjkalo elektrike. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Milena Miklavčič4. 12. 09, 22:01

    v cerkev grem rada, ko je ta prazna. Razen decembra! Takrat me tisti, ki iščejo v njej mir, ne motijo...
    Pri samem obredu se mi zdijo prav pridige izjemnega pomena. Včasih, ko poslušam duhovnika, ki pripoveduje z enoličnim in monotonim glasom (tistega, ki vas uči retorike, bi pogosto za ušesa!!!)me zamika, da bi se oglasila in rekla, ej, malo več energije, uporabi roke, mimiko obraza, barvo glasu! pridiga bi morala biti "zgodba", udarna, zanimiva, a ne preveč moralizirana, ker potem izgubi na vrednosti, na vsebini. Zlasati še, če so primeri privlečeni za lase...Mogoče kdaj prifrčim čez grič in vam prisluhnem
    :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več