Preskoči na glavno vsebino

Drobiž

Bolj kot premišljujem o človeški sedanjosti, bolj se mi dozdeva, da si je eden glavnih izvirov svojega obupa postavil kar človek sam. In sicer tako, da je začel svoje življenje ocenjevati po rezultatih. Da je začutil potrebo po tem, da bi drugi videli, kaj je dosegel, in da bi posledično dosegel vsaj zavist, če že ne pohvale širšega sveta.

Skupaj s tem smo si nakopali nezadovoljstvo. Nikoli ni tako dobro, da bi ne bilo še bolje. Postavimo najvišji stolp, pa naredijo drugi kmalu še višjega. Mi jim vrnemo, oni tudi nam. In tako zidamo v nedogled, dokler ne zadenemo ob nesmiselnost svojega početja.

Kako ponavadi vrednotite svoje delo? Po tem, kaj ste dosegli? Rezultati ... Še ena dimenzija, ki je uničila človekov smisel ... Ker so v njej vedno nekateri, ki imajo višje izhodišče, kot mi: višje premoženje, boljše sposobnosti, več časa, več sreče ... Ker smo z njimi spet bolj postali pozorni na otipljivo, kot na tisto, česar se ne more ne videti ne oprijeti, s čimer se ne moremo hvaliti ...

Tako so naša usta polna duhovnikov, ki so nam preskrbeli novo streho ali ogrevanje, ki so v svoje župnišče privabili množico mladih, hitro pa nam iz spomina izginejo tisti, ki jim nič ni šlo. Radi imamo ljudi, ki so nam preskrbeli velik popust ali ki so dosegli izjemne svetovne nagrade. Radi imamo olimpijske prvake, ne pa tistih, ki so po celoletnem treningu in odpovedovanju dosegli zadnje ali predzadnje mesto. Radi imamo čiste petice naših otrok, pa čeprav vemo, da jim zanje ni bilo potrebno niti premakniti mezinca. Raje vidimo, da imajo naši otroci medaljo, kot pa nasmeh ...

A kaj je naša resnica, tega se ne da videti, ne oprijeti, se ne hvaliti ... Naša resnica je v tem, koliko sebe smo pustili v delu ali v ljudeh; koliko svojih moči smo darovali; koliko časa smo podarili za nekoga; koliko skrbi smo mu izlili, koliko si za nekaj prizadevali, koliko hrepeneli ... Same stvari, ki se jih nikdar ne bo videlo, se jih nikdar dokazalo, morda tudi nikoli spoznalo. Kot ubogi vdovin dar, ki se je izgubil v množici zlata in srebra.

Naša resnica je trud, ki ga vložimo v življenje. Ali recimo raje ljubezen, ki jo pustimo za seboj. Da, ta nevidna smet, ki nikdar ne bo imela dovolj velikega priznanja, da bi se splačalo vlagati vanjo, čeprav vemo, da je edina stvar, ki bo ostala da dnu, ko bo vse zlato in srebro sprhnelo.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)7. 11. 09, 17:14

    Kaj še dodati? Če ne verujemo v tisto posmrtno življenje, ki smo ga praznovali prejšnjo nedeljo, potem je res vsak trud brez vidnih rezultatov brez smisla. Nebesa dajejo smisel našemu darovanju, žrtvovanju... So še ljudje, ki radovoljno darujejo kar imajo Bogu, saj verujejo, da je to najvišji možni dar, najboljša naložba.

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša8. 11. 09, 14:42

    Tekmovalnost ni nujno vedno slaba. Če je ne bi bilo, verjetno danes tudi tega bloga in komentarja ne bi bilo. Brez tekmovalnosti ni napredka. Žal. Res je, da za tako dobrino plačamo zelo visoko ceno, vendar "gradnja vedno višjega stolpa" pomeni razvoj.

    Napaka v razvoju pa je ta, da pozabimo pravilno vrednotiti tudi majhne napore, ki pripomorejo do zmage. Vdova je na kratki rok prišla "zadnja" ... na dolgi rok - rok večnosti - pa prva.

    Naše hrepenenje rodi trud, trud rodi rezultate, ki se kažejo v napredku. Mislim, da gre za upoštevanje "zlate sredine", brez pretiravanja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več