Diši po ...


Bo prihodnost človeštva res tako težka, tako temna, tako grozljiva? Kdo ve. Morda bo res. Sploh pa, če prihodnost raste iz sedanjosti. In če je že sedanjost takšna, kakšna bo šele prihodnost? Če je že sedaj stiska, kakršne še ni bilo?

Menim, da se ne motim. Saj resda – stanju navkljub – ne moremo govoriti o stiski z denarjem, zdravjem in še čem, kar gradi naš standard. Na pohodu je drugačna, notranja stiska. Še nikdar ni človeku tako manjkalo smisla, gotovosti, ciljev ... Še nikdar ni bil človek v tako močni stiski glede samega sebe.

Je mogoče to tista muževnost smokve, ki naj bi nam pokazala, da je blizu konec?

Se bojite konca? Zakaj bi se ga? Saj bo to vendar rešitev te stiske. Osvoboditev. Bojimo se ga lahko samo, če nismo v Njegovi knjigi. Če je naš človek zasajen trdno v zemljo, ki bi propadla. Če je vse naše prizadevanje v tem, kar bo propadlo skupaj s svetom. In skupaj z nami, seveda. Samo če se želimo sami izbrisati iz knjige, v katero nas je z ljubeznijo zapisal Bog. In brišemo se samo s tem, če brišemo iz sebe to, kar je v nas Božjega. Kar ne bo prešlo.

Komentarji

  1. In vendar je Božja ljubezen močnejša od našega "truda", da bi se izbrisali iz Njegove knjige ... vedno znova in znova nas On sam vpisuje vanjo ... in nas vabi nazaj k sebi.
    Njegovo usmiljenje je brezmejno ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj, zakaj bi se bali, če bomo tega rešeni - vztrajajmo v zvestobi njegovim besedam.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zelo se strinjam z ugotavljanjem "stanja duha" v naši družbi. Spomnil sem se na besede moje none, ki mi vedno pravi: "Nič ne bomo vzeli s sabo!". Kako res!

    In smokva (ki je pri nas figa) vsako leto - zaenkrat še - bogato rodi. Ko bo nehala ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar