... in pri nas smo se sklenili pred njim malo umiriti. Pred vsem hitenjem dajemo roke njemu. Morda bo pomagala tudi ta lepa pesem, ki jo bomo danes zapeli čisto na koncu naše molitve.
Čakam na mir. Želim vam miru.
Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
In mir naj bo pri tebi. In pri vseh ljudeh, ki so dobre volje!
OdgovoriIzbriši:) lepo je bilo. Mirno, predpraznično, milo in blagoslovljeno. Ni mi žal, da sem tvegala mrzla lica in se odpravila iz hiše.
OdgovoriIzbrišiMiru ti želim!