V iskanju mladih ... ali templja?

Iskanje naših mladih, podobno iskanju Jožefa in Marije, navdaja starše z grozo. Najprej v njihovih malih nevšečnostih in navihanosti. Potem, ko rasejo, pa vedno bolj v spoznavanju, da naši otroci naenkrat niso več naši. Kot da so nekdo drug. Prej naš mali, tako poslušen in prisrčen, zdaj pa se zapira pred nami, oblači v črnino in prebada ustnice ...

Mogoče mislite, da so vaši otroci izgubljeni. Morda zato, ker vas ne poslušajo. Morda zato, ker so drugačni od vas, ker so jim všeč povsem nasprotne stvari kot vam. Morda zato, ker so se spremenili, morda zato, ker več živijo skozi ekrane in ekrančke kot s pogledom na obraz. Morda še zaradi česa drugega.

Toda naši otroci so v resnici izgubljeni, če niso v tem, kar je njihovega Očeta. In danes mnogo otrok ne ve, kje bi našli to Očetovo hišo. Nihče jim je ni pokazal. In se izgubljajo. Ker jo morajo najti. Ker je jasno, da drugače ne gre. Da morajo biti tam. In poskušajo tam, kjer čutijo varnost, sočutje, zadovoljstvo ... na kratek rok. Potem se seveda nobena zasvojenost, pa najsi gre za denar, računalnik, internet, spolnost, alkohol ... ne zdi čudna.

Vprašanje, ki naj bi torej najbolj trlo naše družine, ni v tem, zakaj otrok ni izbral tistega, kar so mu želeli pokazati starši (pa ne govorimo nujno le o veri), ampak predvsem to, ali so starši res izbrali to, kar so mu pokazali. Jezus nikdar ne bi zašel v tempelj, če ga ne bi tja peljala njegova starša in če ne bi vedel, da se v njem tudi onadva počutita dobro.

Pa ne bom rekel, da morajo naši otroci cele dneve preživeti po cerkvah. Bom pa rekel, da bi morali naši otroci v sebi najti tisti prostor, kamor se lahko zatečejo po varnost, mir, modrost, zaupanje, moč, ko vse zunanje odpove. Da bi morali najti pot vase preko svojih staršev, ki so pred njimi opravili isto pot. Da bi morali tudi v svoji družini spoznati svoj tempelj, ki ni hiša kupčevanja, pogajanja, izsiljevanja, izmikanja, pretentavanja, maščevanja, izkazovanja oblasti in kraj nebodigatreba, ampak hiša poslušanja, občutljivosti za drugega, solidarnosti, učenja, usklajevanja in pogovora ter, da, tudi molitve.

V družini, v kateri ni Boga, kmalu ne bo tudi človeka. Kajti kaj boš počel v templju, če v njem ni mogoče najti Boga? Kaj boš počel v družini, če ni v njej nič drugače kot zunaj nje?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik