Potrebujem pomoč

Še ena stvar, ki smo jo izgubili, ko smo kot družba obogateli in predvsem ko smo se predali neobrzdanemu potrošništvu, so dobri sosedje. Dobili smo sicer »najboljšega soseda«, toda prav ta in njemu podobni sosedje so povzročili, da ostalih sosedov preprosto ne potrebujemo več. Če ti manjka izvijač ali se ti pokvari kosilnica, ne stopiš več k sosedu, da bi ga vprašal za pomoč, ničesar več si ne izposodimo, kar kupimo tisto, kar potrebujemo tisti trenutek, pa čeprav tega zelo verjetno ne bomo več potrebovali.

Manjvrednost?

Menda je v ozadju želja po neke vrste samostojnosti in neodvisnosti, po nekakšni »najstniški« potrebi, da bomo vse naredili sami in da pri tem ne potrebujemo nobene pomoči. Res je, takšne vrste samostojnost ti daje občutek moči, ne vem pa, če daje človeku tudi samozavest, čeprav mnogi mislijo, da je tako.

Imamo namreč občutek, da prositi za pomoč ustvari nekakšno podrejenost, da pomeni prositi nekoga za uslugo torej pomeni biti sam nesposoben in potemtakem tudi od drugih manjvreden. Samozavest, si mislimo, je popolno nasprotje tega, torej narediti nekaj sam, četudi tega ne zmoreš. In ker se seveda nihče noče počutiti manjvreden in nesposoben, nam preprosti izračun ponudi dobre razmere za razcvet najprej individualizma in potem še z njim povezane in tako razširjene izgorelosti. In ko se zraven prisesa še denar, je kombinacija dokončno ubijalska.

Samozavestni ljudje

Nadutost in trmoglavost še nista samozavest, povsem nasprotno, ljudje, ki to počnejo, so skrajno boječi ljudje, s svojo utrdbo se želijo pred drugimi zaščititi, da ne bi spoznali resnice o njih. Samozavestni ljudje so realisti. Vejo, kdo so, z grehi in lepotami vred. Natančno poznajo svoje moči in svoje šibkosti, zavedajo se jih in se jih ne sramujejo. Tako tudi razumejo, da so ljudje in ne bogovi, kar pomeni, da vedo, da potrebujejo druge in da drugi potrebujejo njih. Zato jim ni težko ponuditi pomoči, ko jo lahko, in jim ni nerodno prositi zanjo, ko jo potrebujejo. To niso samo dobri, to so tudi resnično verni in hkrati zares svobodni ljudje. Vedeti, da ne moreš sam, v tem je prava svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju (Mt 6,26-29). Ker ti je tako vse podarjeno. Neskončno si obdarovan in zato tudi neskončno vreden.

Zato Jezus, kadar ga učenci vprašajo za nasvet o molitvi, pravi takole: »Ko molite, recite: 'Oče!'« (Lk 11,2) Bodite, kar ste, otroci. Otroci se zavedajo svoje nemoči in se je ne sramujejo. Vedo, da je njihova moč v njihovi prošnji. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) Ne zato, ker tako dobijo vsega, kar si želijo, ampak ker tako pripravijo prostor Drugemu v svojem življenju. In samo tako res dobiš tisto, kar resnično potrebuješ.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik