Kristjan in nasilje

»Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,28) 

Ko je evangelist Janez zapisal ta stavek, je za »iztrgati« uporabil glagol harpazo, ki se v Svetem pismu uporablja, kadar želi kdo govoriti o nasilnem, agresivnem prijetju. Verjamem, da ne slučajno. Svetopisemski pisatelj se je pač po Jezusovem oznanilu zavedel, da je nasilje ena od najbolj mogočnih stvari, ki nas lahko iztrga iz Božje roke, torej kar lahko iz nas iztrga tisto Božje, ki ga vsi nosimo v sebi po Njegovi podobnosti – če pustimo, da se nas polasti. Če verjamemo njegovi skušnjavi, da bomo z nasiljem prišli do več moči, do zadoščenja, ko smo bili oškodovani, do prevlade nad drugimi, torej do dosege svojih ciljev in želja. 

Kar je kratkoročno morda celo res. Toda samo kratkoročno. Težava nasilja je namreč v tem, da z vsakim dejanjem raste in se ga ne da kar tako ustaviti. Tako zelo, da tudi samega nasilnika slejkoprej doleti nasilje: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52) 

Toda četudi vemo vse to, se zoperstaviti tej želji ni tako enostavna stvar, dandanes smo namreč z nasiljem v družbi že tako zelo napiti, da nam je to postalo nekaj normalnega. Tudi če pustimo ob strani filme in neštete novice, ki zaradi nasilja bolj pritegnejo kot pozitivno, se mu praktično ne moremo izogniti. Postalo je modus operandi sodobnega človeka. »Nasilje postaja norma medsebojne komunikacije, vse bolj povezana z identiteto človeka, ki se postavi zase, za svoj prav in je zato bolj uspešen.« (A. Zadel) Njegovo logiko smo vzeli za svojo, v tem je težava. In to je logika zla, da si uničen, če ne uničuješ. 

Je pa mogoče uiti temu, je mogoče, da nas nasilje ne iztrga iz Očetove roke in Očeta iz nas: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« (Jn 10,27) Namreč tako, da iztrgamo zlu svoje srce. Da ne pustimo zlu, da vstopi vanj. Za nič na svetu! Ali kot je v Kinšasi rekel papež Frančišek: »Da bi resnično rekli ›ne‹ nasilju, ni dovolj, da se izognemo nasilnim dejanjem; potrebno je izruvati korenine nasilja: v mislih imam pohlep, zavist in predvsem zamero. /…/ V imenu miru, v imenu Boga miru, se od nas zahteva, da demilitariziramo srce: odstraniti strup, zavrniti mržnjo, dezaktivirati pohlep, odstraniti zamero; če rečemo ›ne‹ vsemu temu, se zdi, da smo šibki, vendar pa v resnici postanemo svobodni, saj nam to daje mir. Da, mir se rodi v srcih, v srcih, v katerih ni zamere.« 

Če rečemo še drugače: verjeti Jezusovi logiki, to pomeni biti »njegova ovca«, je edino, kar nas res osvobaja zla, tudi če nas to oklepa povsod naokrog.

(misel na 4. velikonočno nedeljo, leto C)