Smo še sposobni sočutja?

Slavna prilika o usmiljenem Samarijanu nam vsakokrat znova izprašuje vest, koliko smo danes sploh še ljudje. Se pravi, koliko besede v svojem obnašanju in odločanju sploh še dajemo sočutju, temu preizkusnemu kamnu človečanstva v nas, ki drugega človeka postavi za svetinjo našega ravnanja, in sicer ne glede na to, kdo je, »neki človek«, mu reče Jezus v priliki, lahko bi tudi rekli »kdorkoli«. 

In točno ta »kdorkoli«, se pravi človek, ne glede na to, kako izgleda, ne glede na to, kaj se mu je primerilo, tudi ne glede na to, kaj nam je ta naredil, je za nas svetinja, hočem reči merilo našega krščanstva, točno tako, na njem se pokaže, kdo v resnici smo. »Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas definirajo dosti bolj kot naše sposobnosti.« (J.K. Rowling, Harry Potter) 

In samo dve možnosti obnašanja sta, dve odločitvi: »videl« – »šel mimo« in »videl« – »zasmilil se mu je« ter nato posledice tega občutja: »Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel.« (Lk 10,34). In četudi iščemo na stotine izgovorov, je treba priznati, da je stvar zelo nedvoumna. Sočutje je mogoče samo v dejanju. Videti ne zadostuje. Če torej pred osebo, ki je v stiski, nimamo usmiljenja, če se naše srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. 

To priliko moramo ohraniti globoko v sebi, tudi tako, da si vedno dovolimo, da nas je pred njo sram. Kajti tudi to je pot, da v sebi obranimo človečnost, da se ne pustimo prepričevati svetu okoli sebe, da naše čuteče srce nima prav. 

Kajti odločiti se dandanes za človeka, »biti danes nekomu bližnji«, kot bi temu rekel Jezus, je presneto težko, morda še težje kot v tistih svetopisemskih časih. Kajti ta napol mrtvi »nekdo«, ki je tedaj duhovniku in levitu povzročal obredno nečistost, danes dobiva še vse več ostalih oznak, ki ga poskušajo razčlovečiti: je nekdo, ki ga ne smemo marati, ker recimo pripada napačnemu narodu, napačni stranki, ker se ne strinja z nami, ker so njegovi starši tisti in tisti, ker je bil vedno tak in tak, ker je nekdo, ki nam je nekoč storil nekaj hudega, ker je kdaj naredil neoprostljivo napako … 

Stvari, ki spodbijajo naše sočutje do človeka, ki iščejo izgovorov, zakaj si naše ljubezni nekdo ne zasluži, so hude, grde stvari, ker ubijajo naše srce. Pazimo na to! Ta napol mrtvi človek je namreč še vedno človek, nekdo, ki ga nimamo pravice razčlovečiti, za nobeno ceno ne. Ker je tako, da tisti, ki razčlovečuje druge, slejkoprej razčloveči tudi samega sebe. 

Bodimo kristjani do vsakega človeka.

(misel na 15. navadno nedeljo, leto C)