Preskoči na glavno vsebino

Takoj

Če kaj občudujem pri evangelistu Marku, potem je to gotovo to, da z vsako stvarjo opravi zelo hitro, brez velikih besed. Nekako mu ni v navadi, da bi na široko razpredal, zakaj, na kakšen način, zakaj prav on ipd.

Zapustiti svoje stare poti in začeti hoditi po novih, takoj in zdaj. Prav nasprotna situacija od naše, ko si vzamemo čas za odločitev, četudi ga ni. Podobno kot če bi se odločali, ali naj gremo na vlak, ki že speljuje s perona. Marsikdaj tako zamudimo svojo odločitev. Pa saj ne gre za to, da se človek ne bi smel odločati. Ko pripelje naslednji vlak, smo še vedno v počepu na peronu, kjer študiramo in študiramo. Nikdar se ne odločimo, to je.

Za Jezusa in njegovo pot se je treba odločiti TAKOJ. Treba je začeti z novim, dokler staro ne še bolj uniči tega, kar smo in kar imamo. Ponavadi je treba groziti, drugo nas sploh ne gane več. Ne pri učencih, ne pri odraslih, ne pri starejših.

Saj ne gre za sekunde, kaj? O, pa gre. Naš »odmerjeni čas« je »kratek« (1 Kor 7,29) in ne dovoljuje preveč pomišljanja. Samo odločitve, od katerih smo že utrujeni. Odločati se je treba o prebanalnih stvareh, kot sta vrsta kruha in zobne paste. Morda zato s tako težavo sklepamo tudi odločitve, ki so ne bolj pomembne, ampak najbolj pomembne v življenju: kakšen človek bom.

Če kdo misli, da to ni ključno vprašanje vsakega življenja, potem naj se vrne v svojo zgodovino in pogleda, kako je bilo z njegovimi odločitvami. Vedno, res vedno je tako, da smo v pravo smer krenili takrat, ko smo padli na tla, izmučeni od vprašanj, in zagrabili prvo bilko, ki nam je bila ponujena. Od Njega, druge ni bilo.

Je res, da drugače ne gre? Tu imaš Jonovo znamenje, zdaj pa plavaj!

Komentarji

  1. Lušna zadevca. Če bom kej znal v torek na kolokviju je "takoj":)

    Vse dobro!;)

    OdgovoriIzbriši
  2. ... res je. Izmučen od spraševanja in premišljevanja se človek odloči. Vendar nobena odločitev ni lahka. Spraševanje pa je vendar orodje filozofije in iskanja. Resna odločitev terja resen premislek. Mar ne?

    OdgovoriIzbriši
  3. Gre pa za trenutek, to je tisti takoj. Po mojem eni še preveč 'premišljujejo' in 'filozofirajo', ko bi se bilo treba odločiti. Za tiste velike odločitve je itak ena pot, je pa sestavljena iz malih odločitev, iz tistih takojšnjih 'da'. Tudi če se ne najbolje odločimo, se še vedno lahko potem drugače. Važno je, da gremo proti nekemu cilju, ne pa da tam nekje stagniramo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tako je Marko. Odločiti se moramo takoj. Ko si v največji temi moraš takoj zgrabiti za svetlobo in upanje, ki ti ponuja On. Poti nazaj ni. Obstaja pot naprej, le vero in upanje v Boga imejmo.
    V četrtek so dopoldan snemali v osnovni šoli v Zavratcu. Novinarka je bila moja rojakinja in znanka, s katero tudi jaz veliko sodelujem, Milena Miklavčič. Snemali so za oddajo Pomagajmo si iz TV Koper. Na sporedu bo 5. februarja. Zbiramo knjige za otroke iz Zavratca. Šli smo v akcijo takoj.
    Pa lahko noč Marko.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej