Če kaj občudujem pri evangelistu Marku, potem je to gotovo to, da z vsako stvarjo opravi zelo hitro, brez velikih besed. Nekako mu ni v navadi, da bi na široko razpredal, zakaj, na kakšen način, zakaj prav on ipd.
Zapustiti svoje stare poti in začeti hoditi po novih, takoj in zdaj. Prav nasprotna situacija od naše, ko si vzamemo čas za odločitev, četudi ga ni. Podobno kot če bi se odločali, ali naj gremo na vlak, ki že speljuje s perona. Marsikdaj tako zamudimo svojo odločitev. Pa saj ne gre za to, da se človek ne bi smel odločati. Ko pripelje naslednji vlak, smo še vedno v počepu na peronu, kjer študiramo in študiramo. Nikdar se ne odločimo, to je.
Za Jezusa in njegovo pot se je treba odločiti TAKOJ. Treba je začeti z novim, dokler staro ne še bolj uniči tega, kar smo in kar imamo. Ponavadi je treba groziti, drugo nas sploh ne gane več. Ne pri učencih, ne pri odraslih, ne pri starejših.
Saj ne gre za sekunde, kaj? O, pa gre. Naš »odmerjeni čas« je »kratek« (1 Kor 7,29) in ne dovoljuje preveč pomišljanja. Samo odločitve, od katerih smo že utrujeni. Odločati se je treba o prebanalnih stvareh, kot sta vrsta kruha in zobne paste. Morda zato s tako težavo sklepamo tudi odločitve, ki so ne bolj pomembne, ampak najbolj pomembne v življenju: kakšen človek bom.
Če kdo misli, da to ni ključno vprašanje vsakega življenja, potem naj se vrne v svojo zgodovino in pogleda, kako je bilo z njegovimi odločitvami. Vedno, res vedno je tako, da smo v pravo smer krenili takrat, ko smo padli na tla, izmučeni od vprašanj, in zagrabili prvo bilko, ki nam je bila ponujena. Od Njega, druge ni bilo.
Je res, da drugače ne gre? Tu imaš Jonovo znamenje, zdaj pa plavaj!
Zapustiti svoje stare poti in začeti hoditi po novih, takoj in zdaj. Prav nasprotna situacija od naše, ko si vzamemo čas za odločitev, četudi ga ni. Podobno kot če bi se odločali, ali naj gremo na vlak, ki že speljuje s perona. Marsikdaj tako zamudimo svojo odločitev. Pa saj ne gre za to, da se človek ne bi smel odločati. Ko pripelje naslednji vlak, smo še vedno v počepu na peronu, kjer študiramo in študiramo. Nikdar se ne odločimo, to je.
Za Jezusa in njegovo pot se je treba odločiti TAKOJ. Treba je začeti z novim, dokler staro ne še bolj uniči tega, kar smo in kar imamo. Ponavadi je treba groziti, drugo nas sploh ne gane več. Ne pri učencih, ne pri odraslih, ne pri starejših.
Saj ne gre za sekunde, kaj? O, pa gre. Naš »odmerjeni čas« je »kratek« (1 Kor 7,29) in ne dovoljuje preveč pomišljanja. Samo odločitve, od katerih smo že utrujeni. Odločati se je treba o prebanalnih stvareh, kot sta vrsta kruha in zobne paste. Morda zato s tako težavo sklepamo tudi odločitve, ki so ne bolj pomembne, ampak najbolj pomembne v življenju: kakšen človek bom.
Če kdo misli, da to ni ključno vprašanje vsakega življenja, potem naj se vrne v svojo zgodovino in pogleda, kako je bilo z njegovimi odločitvami. Vedno, res vedno je tako, da smo v pravo smer krenili takrat, ko smo padli na tla, izmučeni od vprašanj, in zagrabili prvo bilko, ki nam je bila ponujena. Od Njega, druge ni bilo.
Je res, da drugače ne gre? Tu imaš Jonovo znamenje, zdaj pa plavaj!
Lušna zadevca. Če bom kej znal v torek na kolokviju je "takoj":)
OdgovoriIzbrišiVse dobro!;)
... res je. Izmučen od spraševanja in premišljevanja se človek odloči. Vendar nobena odločitev ni lahka. Spraševanje pa je vendar orodje filozofije in iskanja. Resna odločitev terja resen premislek. Mar ne?
OdgovoriIzbrišiGre pa za trenutek, to je tisti takoj. Po mojem eni še preveč 'premišljujejo' in 'filozofirajo', ko bi se bilo treba odločiti. Za tiste velike odločitve je itak ena pot, je pa sestavljena iz malih odločitev, iz tistih takojšnjih 'da'. Tudi če se ne najbolje odločimo, se še vedno lahko potem drugače. Važno je, da gremo proti nekemu cilju, ne pa da tam nekje stagniramo.
OdgovoriIzbrišiTako je Marko. Odločiti se moramo takoj. Ko si v največji temi moraš takoj zgrabiti za svetlobo in upanje, ki ti ponuja On. Poti nazaj ni. Obstaja pot naprej, le vero in upanje v Boga imejmo.
OdgovoriIzbrišiV četrtek so dopoldan snemali v osnovni šoli v Zavratcu. Novinarka je bila moja rojakinja in znanka, s katero tudi jaz veliko sodelujem, Milena Miklavčič. Snemali so za oddajo Pomagajmo si iz TV Koper. Na sporedu bo 5. februarja. Zbiramo knjige za otroke iz Zavratca. Šli smo v akcijo takoj.
Pa lahko noč Marko.